Ko sem v Slovanki brskal za Švabićevimi radijskimi igrami, sem v enem od zvitkov naletel na Bergerjev prevod Perecovega Poviška iz 1983, kjer se poigrava s kombinatoriko potencialnosti v karseda klasični situaciji neprijetnosti službenega okolja. Radijsko igro je Georges Perec spisal 1967, dobro leto pred slovitim letom 1968 in Šalamunovim Namenom Pelerine. Smoletovo dramo z naslovom Diracova enačba mrtvoživke v Rasputinovi riti smo dobili slabega pol stoletja kasneje. Znanstvenofantastični skit z odmevi Švabićevih Onka in Tara, pa z nujno dozo Filetovega posmeha, se vpenja v serijo radijskih iger tipa Butnskala in nemara še bolj Vojnega stanja na RŠ Ervina Hladnika, ki so v svojem času predstavljale temeljni premislek, kako radio lahko in že ves čas tudi potvarja realnost, le da Smoletova drama v 21. stoletju tako kot radio predstavlja pojemajoči artefakt medijske preteklosti, kjer prej kot na vprašanja ontologije resničnosti kaže na nujnost afirmacije Rasputinove riti kot genialnosti birokratske in vladarske kombinatorike tipa Putin in potenciala medijskega "overloada" v dobi množičnosti begunstva. Smrt Perecovega očeta v drugi svetovni vojni in izginotje matere v holokavstu sta morda res sprožila njegovo željo po poigravanju z besedami, a nič bolj čudno ni niti to, da je bila premiera Smoletove Diracove enačbe mrtvoživke v Rasputinovi riti v etru Radia Študent le slaba dva tedna pred preklicem uprizoritve Berardijeve Auschwitz on the Beach na štirinajsti Documenti.
Roku Bozovičarju se zahvaljujem za štafeto in jo predajam Simonu Smoletu.
Povezava: Simon Smole: Diracova enačba mrtvoživke v Rasputinovi riti