Simone Semenič nisem izbrala kot neke geste afirmacije, bolj kot gesto čestitke, saj je trenutno seveda ena izmed redkih živečih dramatičark in dramatikov, ki je prisotna na mentalnem kulturnem zemljevidu tudi tistih, ki jim gledališče ni vsakdan – ne nazadnje je ravnokar dobila nagrado Prešernovega sklada, lani sta izšli dve njeni knjigi … Ta prisotnost ni samo odmev njenih dram in njihovih uprizoritev, ampak tudi tega, da je Simona Semenič borka za dramatiko, borka za sceno, borka za prihodnje generacije dramatike, borka za gledališče, da je prisotna na odru in za odrom, da enostavno dela kot nora in tako komaj preživi, utira pa pot nekemu novemu življenju dramatike pri nas. Torej je ta izbira tudi gesta zahvale Simoni Semenič.
tisočdevetstoenainosemdeset sem izbrala, saj sem jo tako prebrala kot videla uprizorjeno (v genialni režiji Nine Rajić Kranjac) in ker mi je – rojeni 1980 – nekako generacijska drama. Branje tisočdevetstoenainosemdeset je super izkušnja, saj dramsko besedilo skače v postdramski tekst, kjer didaskalije prerastejo v predstavo, a nam ne omejijo možnosti, da ob dramskem tekstu sami ustvarjamo predstavo, ampak nam razširijo polje dramskega teksta in mentalnega uprizarjanja, in kjer skozi skakljanje med različnimi obdobji seveda skačemo tudi po lastni zgodovini. (Pa še všeč mi je ta pisava brez ločil, brez velikih začetnic, kot da berem mail, ki mi ga je napisala Simona.)
K štafeti branja sodobne slovenske dramatike vabim Natašo Živković, plesalko, performerko, koreografinjo, avtorico, igralko, mentorico. Deluje tako na nevladni sceni kot v repertoarnih gledališčih, na odru pa jo lahko srečamo v burleski na Metelkovi, na odru Cankarjevega doma ali pa v Stari mestni elektrarni v gibalno-glasovni predstavi. Nataša je ena mojih najljubših umetnic, zdi se mi neverjeten spoj poguma in ranljivosti, intelektualne lucidnosti in intuitivnosti. Sicer jo veliko videvam na odrih, nestrpno pa čakam njen naslednji avtorski projekt.
K štafeti vabim tudi Špelo Frlic. Špela je bila zame najprej glas iz Za 2 groša fantazije, potem sodelavka pri projektu kulturno-umetnostne vzgoje, zdaj pa poskušam slediti njenemu delu na Vodnikovi domačiji in jo čim večkrat ujeti na odru kot pripovedovalko, saj je njeno pripovedovanje – za otroke in odrasle – prava izkušnja predaje daru, ko iz nič oziroma iz tišine vznikne Zgodba.