Linija se je upognila in v roke mi je bila potisnjena palica.
Z njo zdaj kopljem po polju, ki ga ne poznam tako dobro, kakor bi ga nemara moral, čeprav na tem ni nobene nujnosti, kljub temu pa mi je domače do mere, da lahko nanj brez pretirane skrbi položim mrežo, ki mi odseva lepo viden horizont. Iščem obskurno, robno, absurdno, če se uporabi poznane, pre-poznane označevalce; taka je odločitev. Z izpostavitvijo obskurnega in robnega se da považiti, pa tudi delati packe na splošnosti znanega ali pa to splošno znano nategovati. Tako kot to počne obskurno in tako kot to dela absurdno samo. In tako kot na slednji način počne Smoletova Diracova enačba mrtvoživke v Rasputinovi riti; on, Simon, je namreč ta lik, ki mi je v roke potisnil palico.
Vemo, da je treba velik del zaslug za novejšo zgodovino tukajšnjih robnodramskih postulatov zapisati skupini Preglej, znotraj katere je deloval tudi Miha Marek. Njegov Čas razcveta, podnaslovljen 9 smrti za tri igralce prej kot ne deluje kot kompleksno uprizoritveno besedilo z namenom zadajanja mnogovrstnih problemov, tistih med telesom teksta in telesom uprizoritve, telesom živali in telesom človeka, telesom etike in telesom znanosti, nasploh med življenjem in smrtjo v dobi, ko sta oba postala političen objekt ... Toda, hkrati je besedilo, skozi katero se lahko pade tudi brez artu lastne dramatične pretencioznosti; preprosto kul se bere. Pa tudi telo je pravzaprav zgolj eno; je mrtvo telo podgane, razkosano skozi devet smrti, razpotegnjeno v izmikajočih se perspektivah, preluknjano v toku shizoidne asociativnosti, s sicer premišljeno izjavljalno materijo, poetičnim zamahom in drobci posmeha.
Drama, ki postaja podgana, in podgana, ki ne rabi nobene drame več. Ali pa se zanjo preprosto več ne zmeni. Kljub temu pa ve: "Na pravem kraju ob pravem času lahko vsak lolek potegne ta kratko."
Simon, tenks. Štafetno palico pa predajam bratiću Muanisu Sinanoviću.
Povezava: Miha Marek: Čas razcveta