Rada bi se zahvalila Levu Mastnaku Trobentarju, ki mi je leta 2018 predal štafetno palico. Ta je nato z vsakim odloženim dnem, žal, pozabljena obležala v kotu mojih misli, zdaj pa se je s pomočjo prijazne e-pošte urednikov portala SiGledal znova vrnila v življenje.
Zaradi trenutne neobičajne situacije in zaustavljenega sveta, v katerem po novem živimo, ter sveže prebrane knjige Inner World, ki se, med drugim, ukvarja z analizo sanj, me je najbolj nagovoril tekst Blaznost igre Nebojše Pop-Tasića.
Tematika sanj (nočnih mor) je izredno zanimiva in univerzalna, predvsem pa mi je bilo v veselje prebrati dramo, ki je navdih za spremembo našla v notranjem in ne zunanjem svetu. Sanje so eden najbolj fascinantnih pojavov in Blaznost igre je njihovo pestrost odlično ujela s poetičnimi, grozljivimi, intimnimi, dvojezičnimi, kontrastnimi, pretresljivimi in bogatimi prizori, nad katerimi ves čas visi vprašanje, kaj je resnica, kdo pravzaprav sem?
V nočnih morah avtor zavzema razne vloge, v katere med sanjanjem povsem verjame, zato se sprašuje, ali ni tudi naše življenje sestavljeno iz sanj, ki jim verjamemo? Posledično se ukvarja z vprašanjem igre, saj morda ves čas le igramo vlogo samega sebe. Če torej igramo sami sebe in potem še lik v gledališču, igramo dvojno igro?
Drama se mi zdi preveč intimna za nadaljnjo zunanjo analizo, sem pa prepričana, da bo nagovorila marsikaterega sanjača, ki bo lahko v njej našel svojo lastno interpretacijo. Pusti te s priokusom nečesa nežno lepega, komaj ulovljivega in grozljivega hkrati.
Pred dvema letoma sem nominirala Iztoka Drabika, zdaj pa štafetno palico predajam prijateljicam in ustvarjalkam Mateji Nikolić, Neli Maraž, Suzani Kokalj in Tini Krog.
Povezava: Blaznost igre