Dvigalo Petra Semoliča te nemudoma potisne v vrtinec dogajanja – začne se namreč v trenutku, ko obtiči med nadstropji. Luči ugasnejo. Dinamičen in napet dialog med liki bralca učinkovito popelje v svet tesnobnosti in strahu, ki ga občutijo junaki.
Zgodbo lahko razumemo na več ravneh:
Kot popolnoma realno dogajanje, kjer izjemna situacija prisili ljudi, da pozabijo naučeno obnašanje in si dovolijo na dan pripeljati svoja resnična čustva, želje in strahove. Morda se lahko dogodki na čase zazdijo pretirani, vendar nikoli toliko, da se v pravih okoliščinah s pravo skupino ljudi ne bi mogli zares odviti.
Kot prispodobo za širše družbeno življenje. Najbolj prisotna je obravnava strahu do tujega in drugačnega. Do neznanega.
Zgodbi bralec lahko tudi pusti, da se ga dotakne na popolnoma osebni ravni. Kot vprašanje samemu sebi, kaj bi njega pripeljalo do trenutka, ko bi si dovolil biti, kar zares je. In česa ga je strah, da se skriva za masko javne podobe.
Dramo priporočam vsem, ki jih zanimajo medčloveški odnosi, čustvovanje in odzivi na realnost v stresnih in izjemnih situacijah.
Povezava: Dvigalo