Dva para na istem odru, a vsak v popolnoma drugačni situaciji, in šestnajst spamov, boleče očitnih, ki pa jih nastopajoči ne vidijo: na prvi pogled nenavadno, nekonvencionalno dogajanje, kmalu pa postane jasno, da gre za zgodbo, ki je lahko zgodba vsakega od nas.
Ona1 in On1 sta ujeta v zapuščenem rudniškem jašku in čakata, da ju nekdo najde. Ona2 in On2 v hotelski sobi ugotavljata, ali je od njunega zakona, ki je razpadel že pred časom, ostalo še kaj. Močno pritegne že raba jezika: kratke, odsekane replike zvenijo melodično, hkrati pa so lahko pogovor vsakega povprečnega para, ne le tistega na odru. Namesto odrske izumetničenosti in narejenosti je pogovor življenjski, z vsemi mašili, premolki in nerodnimi pristavki vred. Čeprav se para med seboj ne vidita, se njuna pogovora na trenutke zlijeta v enega, replike se dopolnjujejo in tok dveh pogovorov teče kot eden. Prekiniti ga skušajo le spami, za katere sta para slepa, še kako očitni pa so, ko dramo beremo. Njihove besede so v celoti v angleščini, ki jo srečujemo na vsakem koraku in se ji ne moremo izogniti, vsebina njihovih sporočil – oglasov, ki ponujajo vse mogoče, od senzacionalističnih novic do izdelkov in storitev – pa je moteča in nadležna. Kljub temu pa ob branju nimam občutka, da gre za nekaj novega, nenavadnega: taka sporočila v vsakdanjem življenju videvam na vsakem koraku in moje oči jih že vajeno preskočijo. Toda ob tem se mi poraja vprašanje – ali smo že tako vajeni najrazličnejših spamov in podobnih nepotrebnih sporočil, ki jih videvamo vsepovsod, da ne opazimo več, kako zelo smetijo našo okolico?
Dramo Simone Semenič priporočam v branje, ker prepriča s svojo življenjskostjo in pristnostjo, hkrati pa – neprisiljeno, a zelo očitno – zastavlja vprašanja o bivanju sodobnega posameznika, pred katerimi se ne moremo skriti. Včasih tudi s petimi klicaji na koncu.
Povezava: 24ur