Gledališče je prostor domišljije, dom ustvarjalcem in hiša obiskovalcem.
V tem letu sem imela možnost videti in začutiti utrip gledališča od blizu. Bila sem del organizacijske ekipe Festivala Borštnikovo srečanje. V ta namen sem v SNG Maribor prihajala zgodaj zjutraj, ko so se v zaodrju pripravljale kulise, in odhajala pozno zvečer, ko so nastopajoči zapuščali oder. Prehod za zaposlene v gledališču SNG Maribor namreč vodi skozi zaodrje gledališča. Zaodrje pa je prizorišče nepozabnih dogodkov. Lahko bi rekli, da se v zaodrju dogaja prava umetnost. Nekega jutra mi je pot čez zaodrje prekrižal vozeči se avto. Obstala sem in si rekla: "Vau, kdo lahko reče, da se je vozil z avtom po SNG Maribor?!" Jaz ne, lahko pa to reče eden od tehničnega osebja, ki je servisiral star avto za eno od prihajajočih predstav. Druga takšna zanimivost je ta, da zaodrje ni nikoli enako. Prava umetnost je najti prehod skozenj. Nekdo, ki ni stalno osebje gledališča, lahko zelo hitro odtava v nepravo smer in se namesto na hodniku gledališča znajde na enem od odrov. Vrata, stene, prehodi se namreč nenehno spreminjajo glede na potrebe in uporabo odra. Kar je še včeraj bil en velik prostor, danes deli železna stena z velikimi in težkimi vrati. Na te stvari se navadiš in se kasneje smeješ svoji zmedenosti. S takšnimi izkušnjami nato na predstavo gledaš zelo drugače. Ko enkrat začutiš utrip gledališča v vsej njegovi širini, opaziš, da je sama predstava v tem procesu le pika na i.
Zato moj aplavz in globoko spoštovanje celotnemu gledališču SNG Maribor in ljudem, ki živijo in dihajo gledališče.
- Adrijana Kos