Gledališkim ustvarjalcem bi rad posvetil Prešernovo pesem, ki govori o nesreči (ali sreči) vseh ustvarjalcev, v kateri so se znašli zdaj, ko ne morejo nastopati. Vendar pa naj ne ostane spregledan niti optimizem, ki ga po mojem mnenju prinaša zadnja kitica – kakor pevec ne jenja peti, tudi umetnik ne neha ustvarjati in z umetnostjo "brez težav" preživi tudi hude trenutke v karieri in življenju.
»Slep je, kdor se s petjam ukvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrjè brez dnarja.«
Le začniva pri Homêri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovidja v Pontu tare;
drugih pevcov zgodbe beri:
nam spričuje Alighieri,
kako sreča pevce udarja;
nam spričujeta pisarja
Luzijade, Don Kihota,
kákošne Parnasa pota -
slep je, kdor se s petjam ukvarja.
Káj Petrarkov, káj nam Tasov
treba pevcov je prijetnih?
slišim od butic neukretnih
prašat' zdanjih, prednjih časov.
Kómur mar prijetnih glasov
pesem, ki pojó Matjaže,
boje krog hrvaške straže,
mar, kar pevec pel Ilirje,
mal Čebel'ce roji štirje,
Kranjec moj mu osle kaže.
Lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grajšino.
Naj gre pevec v daljno Kino,
še naprej se pot mu kaže,
naj si s tinto prste maže,
naj ljubezni si obeta,
vneti lepega dekleta,
pevcu vedno sreča laže.
Vèndar peti on ne jenja,
grab'te dnarja vkup gotove,
kupovájte si gradove,
v njih živite brez trpljénja!
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
s tem posestvam brez težave
on živi, umrjè brez dnarja.«
- Klar Opraus