Po izobrazbi ste igralec, a vas zadnja leta spoznavamo tudi kot režiserja. Kako se počutite na drugi strani odra?

Ne samo kot igralec, tudi kot režiser se počutim odlično. Pri režiji, vsaj na način, kot jo sam razumem in doživljam, gre za zelo podoben ustvarjalni proces, kot je igralski, s  tem, da žongliraš s precej več žogicami in se trudiš, da bi ostale v zraku. Vse moje režije do zdaj so bile tudi povezane z vlogo producenta, v smislu, da sem želel obravnavati določeno zgodbo, temo, vsebino in svoj odnos do sveta izraziti skozi gledališče. Zato sem se odločil za produkcijo in posledično režijo predstav.

Tudi v predstavi Moskva−Petuški ste se spoprijeli z različnimi vlogami: dramatizacija, režija, igra. Kako je igrati in hkrati režirati, na  nek način »samorežirati se«?

Sam igro doživljam kot avtonomen ustvarjalni delež pri ustvarjanju predstave. Igralec, ki ve, kaj je njegovo delo in ga zna opravljati, se zna vklopiti v kakršenkoli režijski koncept. Ponavadi je problem režiser, ki ne pozna igralskega dela, in zlahka se zgodi, da »ubije« igralčevo ustvarjalnost. Glede na to, da kot »režiser« poznam »igralčevo« delo, pri »samorežiji« nimam velikih težav. Pri Moskva−Petuški se je stvar še dodatno zapletla, saj sem medtem, ko sem igral, spremljal delo soigralcev. Tu je moje igralsko delo trpelo. Ko sem popustil in jim zaupal, je steklo. To je bila zame zelo dobra izkušnja.

V Sovjetski zvezi je bil roman zaradi družbene in politične kritike cenzuriran. Koliko ste to kritiko adaptirali za slovenskega gledalca?

Sedemdeseta leta v Sovjetski zvezi, ko je roman izšel v samozaložbi, in današnji slovenski trenutek sta na nek način neprimerljiva. Nisem želel na silo vleči vzporednic. V predstavi sem z izborom določenih delov romana, oziroma prizorov, želel poudariti intimnejši del junakove zgodbe, njegovo potovanje k nedosegljivemu idealu, ženski, ki jo ljubi.

V predstavi je tudi veliko stika s publiko, kateri govorite »pijanske monologe«. Kako to vpliva na samo izvedbo predstave?

Že ob koncu študija na AGRFT sem se pridružil Gledališču Ane Monro, kjer smo odigrali ogromno uličnih predstav in začeli z impro gledališčem pri nas. To je bila odlična šola za takšne predstave, kot je Moskva−Petuški, kjer je neposreden in zelo bližnji stik z publiko.  Gledalci se odzivajo zelo različno, nekateri se z veseljem predajo igri, drugi so bolj zadržani, nekateri se počutijo ogrožene, saj kar naenkrat niso več v varnem zavetju za četrto steno. Po svoje so vse reakcije dobrodošle, saj me kot igralca prisilijo, da svojo igro ohranjam živo, neposredno, »moment by moment« ('trenutek za trenutkom') in ne morem preklopiti na »avtomatskega pilota«.

Moskva−Petuški je sicer roman ruskega avtorja Venedikta Jerofejeva. Kaj je tisto, kar vas je v njem pritegnilo, da ste dejali: Iz tega bom naredil predstavo!

Povezavi:

• Primož Ekart na Geslu
• Primož Ekart na Repu