V Mini teatru ste režirali predstavo Kurent, odrsko priredbo istoimenske Cankarjeve povesti. Kako ste se, če nekoliko parafrazirava Koruna (Režiser in Cankar), srečali s Cankarjem, ga doživljali?

Cankarjevega Kurenta mi je predložil Jurij Souček. On je o tem projektu sanjaril že leta, po drugi strani pa sem tudi sam že dolgo iskal način, kako se približati Cankarju. Zgodil se je pravi »spoj«.  

Kaj menite, kakšen je odnos mladih bralcev in gledalcev do Ivana Cankarja, kaj lahko prav Kurent ponudi mladim bralcem oziroma gledalcem?

V interpretaciji Jurija Součka je Kurent neka vrsta sodobni monolog, performans, ki ga še bolj podčrtava likovna in svetlobna instalacija skupine Sonda. Jurij tekst prenaša brez posrednika, neposreden je kot pevec, njegova artikulacija je frapantna. Mislim, da ima mlada publika enkratno priložnost slišati klasični slovenski tekst iz ust vrhunskega mojstra.

Je ideja za predstavo morda nastala v kontekstu Ljubljane kot svetovne prestolnice knjige?

V Mini teatru smo v sklopu Prestolnice knjige organizirali vrsto branj romanov, na katerih so Josepha Winklerja, Herto Müller, Aleksandra Hemona, Gola Manna brali Marko Mandić, Zvezdana Mlakar, Rok Kunaver in jaz. V tem mesecu nov roman pri nas predstavljata Olga Kacjan in Svetlana Slapšak. Kurent je vsekakor na tej liniji, ki jo nameravamo tudi dalje razvijati.  

Zapisali ste, da je Kurent v izvedbi Mini teatra »vaše branje«; kako ste torej brali Kurenta?

Kot svojevrsten politično-umetniški kabaret, ki potencira »vsečasnost« Cankarjevega teksta in na žalost tako podobne prilike časa, v katerem je nastal, in tega, ki ga dandanes živimo.

Kako je bilo ustvarjati s tako izjemnim ustvarjalcem, kot je Jurij Souček?

Z Jurijem se poznava dolgo, upam si reči, da sva postala dobra prijatelja, ki se vzajemno izjemno spoštujeta in cenita. Jurijeva zadnja umetniška faza je vezana skoraj izključno na Mini teater. Skupaj sva ustvarila njegove zadnje štiri predstave. Jurij je »homo universalis« slovenskega gledališča. Generacije ga pomnijo po izjemnih stvaritvah v Drami, nekateri mlajši pa po nepozabnem glasu, ki ga je posojal za risanke.

Jurij je poleg tega tudi režiser, ena prvih figur slovenskega eksperimentalnega gledališča, ljubitelj in režiser opere, z eno besedo aktivist, ki je zmeraj nezadovoljen s konvencijami in obstoječim. Z njim je zaradi tega vznemirljivo delati, pa tudi težko, saj je sam režiser z velikimi izkušnjami in zahtevami. Vznemirljivo je slišati tako popolno postavljen Glas.

Povezave:

• Waltlova in Součkova razmišljanja o Kurentu
• Robert Waltl na Geslu
• Robert Waltl na Repu
• Jurij Souček na Geslu
• Jurij Souček na Repu