LGL, 12. 5. 2011

Dvojina, množina, družina

Lutkovno gledališče Ljubljana, Dragica Potočnjak: PROV HUDO, režija Andrej Jus, premiera 12. maj 2011.
:
:

Foto Ajda Primožič

Imam znanca, za katerega se je zdelo, da se bo poročil samo zato, da se bo lahko ločil in na nezavedni ravni ponovil vzorec svojih staršev. Kar se je zdelo, se je tudi zgodilo, le da za razliko od svojih staršev v zakonu ni imel otrok in se bo kmalu znova poročil. Imam znanko, ki je ob ločitvi svojih staršev – stara je bila deset let – doživela pravo olajšanje. Pa ne zato, ker bi se bila starša kregala ali žalila. Ne. Olajšanje je prišlo, ker je izginila neiskrenost. Kot odrasla se je zavedala, da smo v veliki večini obsojeni na ponavljanje vzorcev svojih staršev, zato se je le stežka spuščala v zveze. A pred nekaj leti je spoznala super dečka in danes so že štirje. Kaj bo čez deset let z obema, znanko in znancem, ne vem. Statistike pravijo, da je možnost za razvezo v drugem zakonu večja kot v prvem. Pravijo tudi (vir: spletna stran statističnega urada RS), da so zakonci v Sloveniji ob ločitvi v povprečju poročeni 13,3 let, da število razvez na tisoč sklenjenih zakonskih zvez raste (1979: 156, 2009: 351,1), število sklenjenih zakonskih zvez pa pada (1979: 14.230, 2009: 6.542). Številke so suhe, življenje boli. Razlika v dejanskem številu razvez med letoma 1979 in 2009 sploh ni tako velika (1979: 2.220, 2009: 2.297 – od tega v 43,1% primerov v zakonu ni bilo otrok), a kaj, ko statistika ne zajema neporočenih parov z otroki, ki so se razšli. Otroku je ob tem, ko se mama in oče razideta, gotovo popolnoma vseeno, kako sta svojo zvezo potrdila; bedno je, da ne zmoreta več živeti skupaj, bedno.

Bi morala res že takoj, ko se spoznata, vedeti, ali sta za skupaj ali ne, kot sta prepričana Julija in Andrej, otroka ločenih staršev iz Prov hudo? Gotovo bi bilo lažje, je pa – roko na srce – kaj takega pričakovati precej nerealno. Zaljubljenost namreč ni nič drugega kot ples hormonov, nič drugega kot čarovnija, s katero narava ohranja človeško vrsto. Potem pridejo na vrsto streznitev in zrelo partnerstvo in odgovorno starševstvo. Ker smo za to zmeraj slabše oboroženi, vsaj v prvem poskusu, imamo vse več »neklasičnih« družin. Zadnje leto in pol, odkar živim s Tomažem, sem tudi sama del take družine. Moje stanovanje je polno lego kock in dinozavrov, ki oživijo vsak drugi vikend in vsak ponedeljek in torek in včasih še ob četrtkih popoldan, kadar mali veliki Maks, ki bo junija dopolnil šest let, preživlja svoj čas pri očku. Sicer živi z mamico in Simonom. Kadar reče moji starši, ima v mislih vse nas štiri.

Kaj bo z nami čez ducat let, ne vem. Maks takrat uradno ne bo več otrok, lahko bo volil, se poročil in vozil avto. Kakšno popotnico smo mu dali? Ne vem. Vzgajamo ga v ljubezni, tovariški pomoči in družbeni odgovornosti. Mu bodo te vrednote pomagale ali ga bodo v svetu sebičnih individualistov bremenile? Ne vem. Morda se s partnerko ne bosta odločila za otroka, morda bo imel partnerja in kup otrok. Ne vem. Vem pa, da se družina začne z dvojino, zato ne razumem, zakaj so pari, naj bodo heteroseksualni ali homoseksualni, izvzeti iz uradne definicije družine. Dokler ni otroka, ni družine? Če gre res le za reprodukcijo oziroma vzgojo novih državljanov, potem ni čudno, da so medčloveški odnosi na psu.

Svoje hude misli o temi, besedilu, predstavi in jeziku so z nami delili avtorica drame in Grumova nagrajenka Dragica Potočnjak, psiholog in vedenjsko-kognitivni terapevt Matic Munc, režiser predstave Andrej Jus in lektorica Kim Komljanec.

(Jera Ivanc)


***
Butasti in otročji odrasli                                    
Včasih, no, kar prevečkrat opazujem sebe ali druge odrasle in pomislim – Joj, kako sem butasta! ali Oh, kako so pa tile otročji! In to v trenutkih, ko ne bi smeli biti takšni. Ko bi odrasli morali biti predvsem odrasli – odgovorni, strpni, pametni, na pravi način odločni. Kako naj te iste stvari pričakujemo od svojih otrok, ko pa sami ne ravnamo prav? Ja, to pa res ne bi smelo biti tako, pomislim in me kar strese, ko se spomnim, kaj vse sem v življenju naredila narobe. Koliko ljudi sem prizadela, ker nisem niti pomislila, preden sem kaj rekla. Težko priznam, vendar je res, da ravnam včasih celo v nasprotju s tem, kar vem, da je prav. O, katastrofa, to pa res ni dobro! Ni dobro! Odrasli bi morali biti vendar previdni in odgovorni v svojih ravnanjih. Morali bi se zavedati svojih napak in jih popravljati. Komu je pa še padla krona z glave, če je priznal, da se je zmotil ali se kdaj narobe odločil?!  Če bi lažje priznavali svoje šibkosti in slabosti, bi bil tudi svet boljši in pravičnejši, na vse načine lepši. Življenje bi bilo bolj preprosto in veselo. In prav takšno bi moralo biti. Preprosto, veselo in zadovoljno. Predvsem življenje otrok. Pa je vedno bolj komplicirano.
 
Saj ne vem, kako priti iz tega, nisem dovolj pametna. Zagotovo pa vem, da odrasli ne bi smeli izkoriščati svojih otrok. Ne, to pa zagotovo ne! Otroci so vendar odvisni od nas. Svet je odvisen od nas, oblikujemo ga po svoji meri. Odrasli ustvarjamo pogoje za življenje otrok. To je največja odgovornost, ki jo imamo v svetu. Odgovornost do otrok in do njihove prihodnosti. Tega ne bi smeli nikdar pozabiti! Od sebe bi morali zahtevati isto, kar pričakujemo od svojih otrok: da smo dobri in najboljši v vsem, kar počnemo. No, to je pa res težko! Skoraj nemogoče, bi rekla. Lahko bi se vsaj potrudili in potem bi nam tudi otroci odpustili kakšno napako ali nerodnost. Ker otroci vedo, kaj je prav. Vsaj tisti, ki še hočejo vedeti. Tisti, ki še niso pozabili vsega dobrega in lepega, kar so jih odrasli naučili.

Vse to je tako preprosto. Vsi vemo, kaj je prav in kaj ni. Zato res ne razumem, zakaj se ljudem zdi lažje lagati, biti ljubosumen, ne poslušati, imeti rajši sebe kot drugega, biti nestrpen, len, površen, nepazljiv, grob. Še dobro, da se na koncu izkaže, da se v življenju itak bolj splača biti prijazen in pošten. In to vsi vemo! Predvsem pa otroci. Zato bi jih morali večkrat poslušati in jih bolj upoštevati. Ne pa, da si jemljemo pravico, da ravnamo celo bolj butasto in otročje kot oni.

Zdi se mi, da sem zaradi teh vprašanj, ki me mučijo, odkar vem zase, napisala to igro. Mogoče sem zato napisala vse svoje igre! Le da je Prov hudo namenjena otrokom in mladini. V njej sem se ukvarjala tudi z ločitvijo in njenimi posledicami. Verjemite, da se raje ne bi! A kaj, ko družine vse bolj razpadajo, namesto da bi držale skupaj. In to ni prav, ni prav! Otroci bi bili bolj srečni. Tudi Julija, ki si želi le malo miru v svojem mladem življenju, bi bila zadovoljna, če se ji ne bi bilo treba ves čas ukvarjati s staršema, ki od ločitve nista več spregovorila. Koliko je takšnih staršev, ki komunicirajo le preko svojih otrok, otroci pa so popolnoma izgubljeni in zbegani zaradi tega? Julija noče pobegniti od doma, zbeži iz obupa nad vsem, kar se ji dogaja. Svet, takšen kot je, je preveč kompliciran zanjo. Še dobro, da sreča Andreja, predvsem pa Julči, čudežno gospo Julči, ki kljub svoji odraslosti ni pozabila, kaj je prav in kaj ne. In potem … In zato … In tako … Ne, ne bom razpredala o tem, kar sem napisala v igri.

Rekla bom le še to, da sem jo napisala zaradi tistih otrok, ki morajo prehitro odrasti. Pa tudi zaradi kakšnih preveč butastih in otročjih odraslih! 

(Dragica Potočnjak)


foto Ajda Primožič

***
Ptički brez gnezda za 21. stoletje
Od doma sem zares bežal dvakrat. Obakrat z razlogom, vsaj skozi moje otroške oči so mi bili ti razlogi jasni. In ni trajalo dolgo, mogoče pol dneva. Nikoli ni šlo tako daleč, da bi v torbo stlačil še kak sendvič in sok, pobrisal sem jo kar tako. Ker sem jih imel doma dovolj. V resnici, če bi imel takrat nekaj več poguma in sposobnost trezne presoje, bi moral verjetno res iti. Moji spomini na otroštvo niso lepi, ne poznam pravega pomena izraza »topel dom in družina«, temveč prej »učne ure čustvenega izsiljevanja, iger krivde ter druge manipulacije za enega otroka in dva starša«. Od doma sem zares bežal dvakrat, v mislih pa pogosto. Žal je tako bilo in na srečo danes ni več tako.

Ko takole z miško drsim skozi besedilo z naslovom Prov hudo (Bravo že za naslov!) Dragice Potočnjak, vidim v njem izraz nekoga, ki očitno dobro razume in pozna psiho otroka na pragu odraslosti v hudi stiski. Berem dvogovore, ki mi v ušesih odzvanjajo tako znano in razumljivo, da si rečem: »Hej, punca ve, kaj piše!« Upam, da mi Dragica ne zameri, da ji rečem punca, ampak kadar beseda nanese na mlade, mi izrazi kot mularija, smrkavci in punce spontano brzijo s tipkovnice. Torej, pred nami je predstava za mulce in mulke ter njihove stare, da se zavemo še ene izmed nekoliko krutih resnic našega časa. Med nami živijo otroci, ki niso srečni. Tako vidim to zadevo.

Prostor mi dopušča, in vaša pozornost upam tudi, da vas v podkrepitev te žalostne resnice spomnim na to, da smo odrasli odgovorni za svet, ki ga ustvarjamo za mlade, ki prihajajo za nami. Ne gre zgolj za ta »veliki« svet, za družbo, v kateri živimo tukaj in zdaj, temveč tudi za »mini« svet naših družinskih skupnosti. V teh časih raznih kriz in prelomov, ko so lepe vrednote poštenosti, iskrenosti in humanosti spet enkrat na preizkušnji, se včasih ujamem v občutku nemoči, ker sam ne morem spremeniti vsega danega okoli sebe, kar se mi zdi narobe in škodljivo tudi za mlade, ki prihajajo. Vseeno sem samo en človek z omejeno energijo. Takrat mi pomaga preusmeritev mojih prizadevanj v te mikroodnose, v male celice življenja, kjer se čez življenjske ovire prekopicujejo vsaj trije ljudje, včasih tudi več. Vsaj en oče, ena mama in en otrok. Pogosto hudo različni, neredko skregani in trmasti, običajno žalostni in obupani. Voz skupnega bivanja je zašel v globoko blato in zdaj vlečejo vsak na svojo stran, vsak po svojih močeh. In tukaj, na tem polju delovanja, je možno včasih kaj postoriti, da so ljudje s seboj in drugimi bolj zadovoljni, skoraj sem zapisal bolj srečni.

Zato za vas, nestrpni bralci in že skoraj gledalci predstave Prov hudo samo še misel ali dve za takrat, ko boste pred seboj ali ob sebi zagledali mulca ali mulko, ki jima v življenju ne gre. To so prezgodaj odrasli, za mnoge samo majhni manipulatorji, v resnici pa spretni iskalci svoje poti med dvema zblojenima potema svojih staršev, ki ne zmoreta civiliziranega pogovora in dogovora. Ga ali jo vidite pred seboj? No, takrat se spomnite na našo odraslo odgovornost, odgovornost kot predstavnikov civilizirane rase, da šibke in nemočne zaščitimo. Ne smemo pustiti, da se nas težave drugih ljudi ne dotaknejo na najbolj osnovni črti humanosti. Ne smemo si pustiti pogleda vstran. Takrat je naša naloga, da delujemo kot zaščitniki. Tako. Da se ne boste sprenevedavo spraševali: »Kaj za vraga pa lahko jaz naredim, da bo tega manj?«

Za konec našega hitrega druženja še zabavna zgodba, ki mi jo je pred meseci povedala ena izmed mater v moji svetovalnici. Njena 8-letna hčerka je natlačila najnujnejše v nahrbtnik in objavila, da gre od doma, ker ni več zdržno (da se ne boste ustrašili, pri njih doma je vse ok, ni panike). Mama je skulirano pogledala skozi okno in rekla, da dežuje in ali se mala popotnica ne bi raje premislila in šla kak drug dan. Pa se je mala res tako odločila, odložila bisago, povečerjala palačinke z nutello ter načrte za pobeg prestavila na neznano kdaj v prihodnost. Na srečo je lahko na odhod od doma pogledati tudi s hecne plati. Lahko smo hvaležni za to našo sposobnost, da v res hudih situacijah vidimo tudi kaj smešnega.

Vesel sem, iskreno vesel, da imamo avtorice, kot je Dragica Potočnjak, ki pišejo sveže in angažirano o aktualnih temah za to čudovito umetnost, ki ji rečemo gledališče. Zaradi takšnih mini biserov slovenske dramatike plemenita veščina žive besede na odrskih deskah ne bo nikoli izumrla.

Fran Milčinski, včasih tudi Fridolin Žolna v umetniške namene, se je v svoji praksi sodnika za mladoletne srečal z mnogimi primeri zanemarjenih in zapuščenih otrok, pogosto prepuščenih ulici. Zato sem si lahkega srca sposodil naslov njegovega mladinskega dela za naslov teh vrstic. Ker je zgodba tudi danes povsem enaka pa tudi povsem drugačna. Panonski bard Balašević bi rekel: »Princip je isti, sve su ostalo nijanse …« [»Princip je isti, vse ostalo so odtenki …«].

(Matic Munc)


foto Ajda Primožič

 ***
»V hrib obrnjeni« realizem
Pogovor z režiserjem predstave Andrejem Jusom (Jera Ivanc)

Če se spomniš časov, ko si bil star med devet in dvanajst – kakšni so tvoji spomini? Bi rekel, da si imel lepo otroštvo ali si morda kdaj občutil tako stisko, da si razmišljal o pobegu?

Ja, lahko rečem, da sem imel lepo otroštvo. Da bi pa hotel pobegnit … Ne, če se mi je zgodila kakšna krivica oziroma sem kaj tako dojemal, sem si predstavljal, da se bom, da jih kaznujem, ubil, in potem bodo vsi potrti in žalostni in jim bo žal, jaz jih bom pa v teh mukah opazoval – čeprav bom mrtev. To je bilo kar dovoljšnje zadoščenje. Ti občutki, kolikor sem se pogovarjal s prijatelji in znanci, pa niso tuji skoraj nikomur.

Imaš še dva brata in skupaj z očetom igrate bridge – ekipa Jus. Ste precej povezani?

Ko sem bil mlajši – v letih naše glavne junakinje – smo bili zelo povezani. Dolgo časa sem z bratoma živel v isti sobi in spomnim se, da je bil kar šok, ko se je starejši brat „preselil“ v drugo sobo nekje pri svojih dvanajstih. Zdaj se manj vidimo, ker živimo v različnih krajih, a smo še vedno povezani. Tudi bridgea zadnje čase ne igramo več tako intenzivno. Leta 2009 sva bila z bratom slovenska ekipa na olimpijskih igrah v Pekingu, večjega uspeha pa tako ali tako ne morem doseči. Zdaj treniram badminton …

Sta morda lepo otroštvo in povezanost družine tudi dva od razlogov, da si se besedila lotil »s hecne plati«, kot zapiše Matic Munc?

Mogoče. Je pa ta hecna plat že vpisana v Dragičinem besedilu, jaz sem jo prenesel še v gledališki jezik in jo s tem tudi poudaril; predvsem zato, da ne bi resnost teme zašla v teženje, v pretirano poučevanje in vzgajanje … Želel sem si poigravati se s humorjem in poezijo od začetka do konca, ne glede na resnost situacij. Konec koncev nekaj tega narekuje že »čudežni lik« Julči. Pesnica, recitatorka. Z Dragico sva se precej ustvarjalno dobivala in se pogovarjala o besedilu – obstaja kar nekaj različnih verzij –, mene je vleklo v pravljico, Dragico v realizem, besedilo pa sugerira oboje. Režijska obdelava je šla tako bolj v smer pravljice, četudi v izhodišču ostajamo v realizmu, v resničnem, realnem življenju. No, gre za »v hrib obrnjeni« realizem.

Je realno, da bivša učiteljica slovenščine postane »ljubiteljska klošarka«?

Ne, ni realno. Ampak to še ne pomeni, da kaj takega ne more obstajati. V bistvu me je njen lik prepričal, da sem stvar zastavil pravljično. Lik Julči je napisan tako, da dvigne celoto v nadrealizem. In Marijana Brecelj je gotovo prava izbira za to vlogo: energična, direktna, vesela, stroga in navihana – vse to je tudi Julči. Je kot nek stripovski superheroj, ampak na fin, diskreten način. Vse to znanje ji daje neko vsevednost, nek občutek božjega, pa se kljub temu ne vpleta v tuja življenja. Julči ne spreminja usod, ampak uspe pomiriti notranje stanje glavne junakinje in posledično tudi starše. Če seveda verjamemo, da je vse, kar se zgodi na koncu predstave, res …

S scenografko Jasno Vastl sta si svet, iz katerega Julija pobegne, zamislila kot senčno gledališče. Kako razumeti dom in kako razumeti svet? So sence nočna mora ali so sence boleča realnost?

Ob branju se mi je zdela zgodba tako temačna, da sem začetek nalašč postavil v dvodimenzionalni svet, v sence, v dve barvi – črno in belo. V resnici bi moral zunanji svet delovati bolj kruto od doma, jaz pa sem ga obarval. V svetu, v katerega Julija pobegne, srečujemo tople in razumevajoče ljudi; no, tudi če so kruti, jih glavna junakinja uspe obvladati, ima kontrolo. Zanimivo pri besedilu je, da Julija večino odraslih, ki jih sreča, dojema kot svoje starše – vse starejše možakarje vidi kot različice svojega očeta, vse gospe pa so projekcija njene mame.

Ampak neke konsistence v tem, kako sta predstavljena dom in svet, ni. Ni enoznačnega odgovora na vprašanje, kaj in kakšna je resničnost oziroma kaj in kakšne so sanje, kar se mi zdi za dramaturgijo predstave lahko samo dobro.

Bi se enajstletni Romeo ali npr. Janez na stiske odzival drugače kot Julija?

Ha! Gotovo. Pa najbrž ne le zato, ker bi bil fantek, pač pa predvsem zaradi razlike v karakterju.

***
Ta jezik je živ!

Ta jezik je moj.
Ne boste mi ga vzeli!
In ne boste mi ga dali!
Ne boste ga v pravila, prepovedi in priročnike stlačili,
ne dovolim, da bi ga s povečevalnimi stekli preučevali!
In ga čisto popačili!

In tudi ni prav, da ga hočete imeti samo za svojo ograjo,
kjer se vse besede in glasovi že med sabo poznajo,
da jezik vsak dan dela eno in isto vajo.
In nikakor vam ne dovolim, da bi mu vse vokale zaklali in požrli,
Soglasnike pa v kak kurnjàk zaprli.

Ta jezik je moj!

Z njim lahko poližem ves svet kot kepico sladoleda
in z jezikom seveda
okušam ljudi in okolje,
opišem čisto mičkene pinki štumfke za frocka
ali simetrijo
anten, ki štrlijo
iz cele vrste hiš
ali pa kar celo vesolje.

Z jezikom zližem tvoje še žive rane
in deluje kot obliž.
Kot besede na jezik, so mi tudi misli z njim dane.
Z jezikom lahko pljunem v obraz vsakomur, ki postavlja meje,
moj jezik se zna poljubljati in lahko samo mir in ljubezen seje.
To je moj jezik.

Včasih moram držati jezik za zobmi
in takrat umiram od žeje,
včasih pa ostanem brez besed,
ker me kakšna puhla fraza do besa pogreje.
To je moj jezik!

Pa vseeno potihem, ponoči, kdaj pa kdaj
pišem tudi v tujem jeziku
kot prešuštnica, ki hodi spat k drugemu,
pa še sama ne ve, zakaj.
In potem kot ljubimec, ki mu v navalu strasti uide napačno ime,
nosim svojemu jeziku darila,
ga povabim na cappuccino ali mu zapečem CD.

Jezik je kot glina,
iz njega si zgnetem dom, v katerem sem varna,
kjer mi ni treba biti obzirna ali fina,
kjer lahko razmišljam samo v svojih okvirih, kot kaka tovarna.

Ta jezik je moj!
Kaj? Kaj praviš!?
Da je ta jezik tudi tvoj!? Pozabi!
Kar svojega uporabi!
Ta jezik je moj, samo moj!

No, mogoče, enkrat, ko bom res sigurna vase,
se mi bo jezik razvezal
in ga bom kje,
ne preveč na samem, pa tudi ne ravno na cesti,
spustila,
naj se pase.
Da ne bi slučajno imela na vesti
smrti svojega jezika.
Ampak za zdaj je ta jezik še moj. Pa pika!

(Kim Komljanec)



foto Ajda Primožič

***
Dragica Potočnjak je dramska igralka in pisateljica, članica Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana. Delovala je v gledališčih po Sloveniji in nekoč v gledališčih nekdanje Jugoslavije. Posnela je nekaj filmov in televizijskih dram. Sodeluje z Radiem Slovenija. Od leta 1992 do 1996 je vodila gledališko skupino mladih bosanskih pregnancev z imenom Nepopravljivi optimisti. Ukvarja se z gledališko vzgojo in dramsko terapijo. Nagrajevana je bila doma in v tujini. Med drugim z Župančičevo nagrado leta 1996 in leta 2007, kot prva ženska, z Grumovo nagrado. Njen dramski opus je obširen in je bil tudi v celoti odigran tako doma kot v tujini. Prevajana je bila v številne tuje jezike, njene drame so izšle v knjižni obliki (tudi samostojno) v Veliki Britaniji, ZDA, na Češkem in v Makedoniji. Potočnjakovo označujejo predvsem kot angažirano dramsko avtorico, ki se ukvarja s socialnimi in družbeno kritičnimi ter marginalnimi temami. Na videz realistično pisavo prepleta s poetičnimi sekvencami in elementi absurda.

***
Andrej Jus je bil rojen leta 1981 v Slovenj Gradcu. Maturiral je leta 2000 na Gimnaziji Slovenj Gradec. Leta 2007 je diplomiral iz gledališke in radijske režije na AGRFT. Od leta 2007 dela kot samozaposleni v kulturi. V sezoni 2003/04 je asistiral režiserju M. Korunu pri predstavi Kralj Ojdip (Sofokles) v SNG Drama, v sezoni 2005/06 pa režiserju D. Jovanoviću pri predstavi Ana Karenina (L. N. Tolstoj) prav tako v SNG Drama. Za svojo diplomsko predstavo Samotni zahod (Mala scena MGL, sezona 2004/05) je prejel nagrado za najboljšo režijo na 4. Mednarodnem festivalu dramskih umetnosti v Bolgariji. V sezoni 2006/07 je režiral uprizoritev Hočevski medved (A. Harris) v SLG Celje. Aprila 2007 je v Slovenj Gradcu v produkciji Slovenskega tolkalnega projekta (SToP) režiral Oratorija po sveti Elizabeti. Januarja 2008 je imel premiero Razrednega sovražnika, ki ga je postavil kot diplomsko nalogo študentov igre na AGRFT na vabilo profesorjev M. Koruna in M. Zupančiča. (Predstava je dobila Zlatolasko za najboljšo predstavo.) Aprila 2008 je imel premiero kratkih prizorov (brez naslova) v gledališču GLEJ. Septembra 2008 je bila premiera predstave Elling, ki jo je režiral v SLG Celje. Decembra 2008 je imel premiero predstave za otroke Mali kakadu Svetlane Makarovič v Šentjakobskem gledališču. Bil je asistent režije Jerneju Lorenciju pri Ajshilovi Oresteji v SNG Drama (premiera januarja 2009). Marca 2009 je imel premiero predstave Putujuće pozorište Šopalović (L. Simović) v srbskem Narodnem gledališču Subotica. Septembra 2009 je bila v MGL-u premiera njegovega avtorskega projekta Balade za vsakdanjo rabo.  Februarja 2010 je na velenjski oder postavil muzikal Čarovnik iz Oza v produkciji Festivala Velenje. V marcu 2011 pa je bila v SNG Nova Gorica premiera njegove postavitve Grenkih sadežev pravice Milana Jesiha.

***
Kim Komljanec je vsestranska gledališka ustvarjalka, slovenski javnosti najbolj znana kot dramatičarka, deluje pa tudi kot režiserka, dramaturginja, gledališka pedagoginja in lektorica. Od leta 2006 v Sloveniji profesionalno deluje pod streho Zavoda Zofka, pred tem je ustvarjala z eno najuspešnejših ljubiteljskih gledaliških skupin BUBE v ljubljanskem KUD-u France Prešeren. Kim je magistrirala iz pisanja dramatike na Univerzi v Exetru v Veliki Britaniji, kjer je kasneje vodila podružnico ene največjih britanskih gledaliških šol za otroke in mladino (Theatretrain). Zadnja leta sočasno deluje na gledališkem področju v obeh državah: Veliki Britaniji in domovini, sodeluje z repertoarnimi gledališči na Otoku in doma, piše dramatiko v slovenščini in angleščini ter se dodatno izobražuje na področju pisanja dramatike ter libretov za muzikal. Januarja 2011 je Kim s svojim ustvarjanjem prvič posegla čez lužo: njeno besedilo Madež (Wash My Sin Away) je bilo krstno uprizorjeno v Minnesoti (ZDA). Za september 2011 pa Kim po lastnem libretu pripravlja premiero glasbene predstave v domovini.

***
Jasna Vastl je rojena v Kranju. Po krajšem študiju arhitekture se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, se med študijem izpopolnjevala v Bratislavi in leta 1997 diplomirala iz vizualnih komunikacij. Leta 2002 je končala magistrski študij scenografije pri prof. Meti Hočevar in študij kostumografije pri prof. Alenki Bartl na AGRFT v Ljubljani. Od leta 2010 predava scenografijo na isti akademiji. Ustvarja na področju scenografije, kostumografije in oblikovanja lutk. Leta 1999 je razstavljala na svetovnem kvadrienalu scenografije in kostumografije v Pragi. Delala je v večini slovenskih gledališč, v Beogradu, Zagrebu in na avstrijskih Dunajskih slavnostnih tednih (Wiener Festwochen). Leta 2001 je prejela nagrado Veljka Maričića za najboljšo scenografijo na Festivalu malih odrov na Reki za predstavo Noži v kurah.

***
Gabriel Cosmin Agavriloaei je bil rojen 6. 11. 1977 v mestu Iaşi v Romuniji. Med leti 1987 in 1996 se je šolal na  baletni šoli v Cluju-Napoci. Med leti 1996 in 1998 je študiral na Baletni akademiji Univerze za glasbo in igro v Münchnu, kjer je nato dve leti plesal pri Bavarski operi. Od leta 1999 do leta 2000 je sodeloval s Slovenskim narodnim gledališčem Maribor in nastopil v baletih, kot so Spartak, Pohujšanje in Arhitektura tišine Edwarda Cluga. Od leta 2000 pleše pri Operi in baletu Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sodeluje v različnih vlogah: od nastopov v najpomembnejših projektih ansambla do solističnih nastopov. Plesal je v predstavah Labodje jezero, Hrestač, Bajadera, Silfida, Don Kihot, Romeo in Julija, Ta ljubezen, Veronika se odloči itd. Kot mladi koreograf je ustvaril različna manjša dela v Sloveniji in Italiji.

***
Ajda Primožič je absolventka Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani. V okviru seminarskega dela na FA je sodelovala z doc. mag. Tadejem Glažarjem pri urbanistični mednarodni delavnici Patching the City, projektu za prenovo industrijskega območja na Reki, in leto kasneje tudi pri oblikovanju tipskih parkov za revitalizacijo zapuščenih gradbišč po Ljubljani. S kreativno multidisciplinarno ekipo Maja Farol je sodelovala pri natečaju za oblikovanje poslovnih prostorov ELES na Beričevem in natečaju za stanovanjsko sosesko v kamnolomu Podutik. Pod mentorstvom prof. Hrvoja Njirića (FA, Split) je na 28. Piranskih dnevih arhitekture razstavljala v sklopu projektov No Man's Land, ki poskušajo arhitekturno rešiti problem nedoločene morske meje med Hrvaško in Slovenijo. V okviru mednarodnega študentskega natečaja za trajnostni razvoj v arhitekturi GAU:DI Sustainable Architectural Competition sta bila z Maticem Pajnikom nagrajena za skupni projekt Crex Crex, s katerim sta se predstavila tudi na 11. Svetovnem arhitekturnem bienalu La Biennale di Venezia v Benetkah, na bienalu l'Habitat Durable v Grenoblu, na razstavi natečaja v Ljubljani, Solunu, Atenah, Parizu itd. Pod mentorstvom doc. dr. Petre Čeferin je oblikovala in predstavila svoj arhitekturni manifest, med drugim tudi na konferenci Arhitektura v času globalnega kapitalizma v Arhitekturnem muzeju Ljubljana. Svojo dvomesečno arhitekturno prakso je opravila v arhitekturnem biroju Lipsky + Rollet v Parizu. V šolskem letu 2009/10 je zimski semester opravila na Češki tehnični univerzi v Pragi, kjer je poleg arhitekture obiskovala predmete fotografije, gledališča in prostoročnega risanja. Ajdin prvi kontakt s scenografijo je bil preko praktičnega izpita pri prof. Meti Hočevar. Pri produkciji AGRFT je kot scenografka sodelovala s študentom režije Milanom Golobom pri predstavi Tartuffe (zimski semester 2010/11).

***
Dragica Potočnjak
Prov hudo
Režija: Andrej Jus
Dramaturgija: Andrej Jus, Kim Komljanec
Scenografija in kostumografija: Jasna Vastl
Glasba: Branko Rožman
Gib: Gabriel Cosmin Agavriloaei
Lektura: Kim Komljanec
Asistenca scenografije in kostumografije: Ajda Primožič
Oblikovanje luči: Srečo Brezovar

Nastopajo:
Ana Hribar: Julija
Marijana Brecelj k. g.: Julči
Matevž Müller: Andrej
Alenka Tetičkovič: Julijina mama, Prodajalka, Mlada ženska, Policistka, Dekle, Andrejeva mama
Jernej Kuntner: Julijin oče, Prodajalec, Mlad moški in Fant

Izvajalci glasbe: vokal – Zvezdana Novakovič, orglice – Miro Andraž Maj Zavec, ostalo – Branko Rožman
Vodja predstave in tonski mojster: Aca Ilić
Lučni mojster: Mirsad Vrević
Rekviziterja in odrska tehnika: Darko Nedeljković, Tomo Hvastja
Izdelava scene in rekvizitov: Iztok Bobić, Zoran Srdić, Smrekca d.o.o.
Izdelava kostumov: Sandra Birjukov, Marjeta Valjavec
Garderoberka, frizerka in maskerka: Mihaela Majcen

Povezave:

LGL