V nekem stanovanju v neki postelji srečamo dva mlada človeka. Ne poznata se. On se niti ne spomni, kako sta po prekrokani noči pristala v tej postelji, kaj šele, da bi se spomnil njenega imena. Ona pa se spomni vsega: čigavo je stanovanje, kjer sta, na kateri zabavi sta bila minulo noč, ali sta se ljubila ali ne, da je on recitiral Baudelairovo poezijo in igral saksofon, s čimer jo je očaral. A kar ona pove, se ni nujno tudi res zgodilo. Ker njega vse to zelo zanima, vztraja, da se ona vrne k njemu. Ona obljubi, da se bo vračala, in to devet noči. On obljubi, da jo bo čakal.
Devet noči je za ta dva človeka kot življenje. Skoznje potujeta kot skozi sanje. V zgodbi, ki se zgodi na meji med intimnostjo in samoto, med budnostjo in sanjami, med svetlobo in temo ter med življenjem in smrtjo, odkrijemo, da včasih za pot do samega sebe in popolnosti ne potrebujemo drugega kot steklenico vina, saksofon in pokvarjeno budilko.
Tako rekoč romantična komedija, z elementi surrealizma in liričnosti, vseskozi preizkuša našo domišljijo, pretresa našo logiko in izziva našo zavest. V očarljivih, vendar neposladkanih dialogih Matei Visniec (1956) izpostavlja redek element romantičnega pripovedništva: tišino. Romunski avtor, pesnik, novinar, filozof in sanjač, ki je zaradi cenzure emigriral v Francijo, je napisal čez dvajset odrskih iger, večinoma v francoščini; prevedene so v osemnajst jezikov. Njegove igre uprizarjajo po vsem svetu, je najpogosteje uprizarjani romunski avtor in zadnja leta tudi najpogosteje uprizarjani evropski avtor.
