Gogolj, velikan ruske oziroma ukrajinske književnosti 19. stoletja, avtor znamenitega romana Mrtve duše in slavnega Revizorja, je nekoč zapisal: »Naj živi komedija! Če se smejemo, se smejmo krepko in le stvarem, ki res zaslužijo vsesplošni posmeh.«
Tej misli je bil avtor zvest tudi v Ženitvi, vedri komediji, v kateri je spretno prepletel realizem in satiro. Moč in učinkovitost Ženitve leži v polnokrvnem, živem in duhovitem orisu človeških značajev, komični zaplet pa je zasnovan na dilemi glavnega protagonista Podkoljosina, ki omahuje med željo po poroki in strahom pred zakonskim jarmom. Skozi galerijo komičnih likov – ob Podkoljosinu se namreč za roko iste izbranke potegujejo še štirje snubci, pri ženitnih načrtih in spletkah pa je zelo dejaven še protagonistov (že poročeni) prijatelj Kočkarjov – je Gogolj zasnoval ostro in dosledno satiro na človeško koristoljubnost, preračunljivost in topoumnost.
