Drama.
Garcin, Ines in Estelle se po smrti znajdejo v nenavadni sobi brez oken, v kateri je zelo vroče, nenehno gori luč, vrata so zaklenjena, zvonec pa večinoma ne deluje. Skrivnostni sobar jim pove, da bodo ostali tukaj za vedno in da nikoli več ne bodo spali. Čeprav se od prej ne poznajo, kmalu ugotovijo, da niso skupaj po naključju in da so se znašli v peklu, v katerem sicer ne bodo trpeli fizičnega mučenja, so pa obsojeni na večno sobivanje in medsebojno psihično torturo. Garcin je v življenju brezobzirno ravnal s svojo ženo, in ko je v državi izbruhnila vojna, je strahopetno pobegnil čez mejo. Estelle se je poročila iz koristoljubja, prevarala moža in umorila otroka, ki ga je imela z ljubimcem. Ines pa je zapeljala prijateljevo ženo, kar je tako prijatelja kot ženo pognalo v smrt. Nihče od trojice ne more zbežati pred samim seboj in pred lastno preteklostjo, stalno so pod nadzorom drug drugega, brezuspešno iščejo uteho in se poskušajo oprati krivde, a so drug drugemu in samim sebi vest in kazen.
Filozof, dramatik in romanopisec Jean-Paul Sartre spada med najpomembnejše intelektualce 20. stoletja. Je eden izmed utemeljiteljev eksistencialistične filozofije, ki jo je po vrnitvi iz nemškega ujetništva dokončno utemeljil v delu Bit in nič (1943). Sodeloval je v francoskem odporniškem gibanju, po vojni pa se je posvetil pisanju in političnemu delovanju. Poleg Zaprtih vrat so pomembna njegova dramska dela tudi Muhe, Umazane roke in Zaprti v Altoni.
Filozofska enodejanka Zaprta vrata je bila krstno uprizorjena leta 1944. Sartre je igro nedvomno napisal pod vtisom življenja v Parizu v času nemške okupacije, vendar jo je mogoče razumeti mnogo širše. Eksistencialistična teza je, da človeka določajo izključno njegova dejanja. Vsak se svobodno odloča, kako bo v življenju ravnal, zato je za svoja dejanja tudi moralno odgovoren. Popolnoma svoboden pa posameznik vendarle ni, meje njegove svobode so drugi ljudje. Znameniti citat »pekel so ljudje okoli tebe« lahko razumemo tako v smislu posameznikovega spopadanja z lastnimi občutki krivde, slabe vesti in odgovornosti za neizbrisljiva zla dejanja kot tudi v smislu odgovornosti do soljudi, saj naša dejanja ustvarjajo podobo človeka kot takega, s tem pa tudi družbo, v kakršni smo primorani živeti. Od nas samih je odvisno, kakšni bomo kot posamezniki in posledično tudi kot družba.
