Zakaj (n)imam otrok(e)

Predstava Zakaj (n)imam otrok(e) se ukvarjala s pomenom vloge matere za žensko identiteto. Družina je v naši kulturi še vedno postavljena v osrčje vrednot. Sicer je doživela nekaj padcev tabujev in se zato danes njena podoba ter vsebina radikalno spreminjata: od povišane starostne meje prvorodk do ločitev in samohranilskih ter krušnih staršev, do umetne oploditve in izpraševanja starševstva istospolnih partnerjev in tako dalje. Kakšno mesto ima v takih okvirih vloga matere? Vprašanja različnih pojavnosti družine in matere v njej bomo odprli v seriji okroglih miz, kjer bodo organizacije, ki se ukvarjajo s temi vsebinami, izražale svoje družbene koncepte in alternativne paradigme, ki jih sooblikujejo. Z gosti bomo zastavili vprašanja, kot so: Ali je vloga matere v družbi pomembna in kakšna je njena podoba? Kaj ženska pridobi in kaj izgubi, če postane mati? Kakšne so predstave o materinstvu? Kako ga ženske doživljajo? Je vprašanje izbire med kariero in družino res preseženo? Kateri so družbeni mehanizmi, ki to preseganje spodbujajo? Kateri stereotipi in prakse to onemogočajo? Kako matere same vrednotijo svoje družbene vloge? Kako vrednotimo starševstvo? Kakšna vrednota je otrok? Kateri so tisti razlogi, da ženska ne postane mati? Zakaj se bojimo imeti otroke? Zakaj je imeti otroke samoumevno? Katere so legitimne pravice in svoboščine žensk pri (ne)oblikovanju družine, izbiri ob skrbi za porod in načinu vzgoje? Kako je v povezavi s temi temami obravnavano žensko telo?

V besedilu nastopi do petdeset glasov, in sicer vsak glas s svojim stališčem, izjavo, predsodki, pogledi, dvomi in občutki. Glasovi so nadomeščali dramatis personae, pojavljajo pa se podobno, kot bi se dramske osebe – v posamičnih prizorih ali skozi celo igro. Pet igralk za okroglo mizo na odru, na sestanku, utelešalo te glasove. Ali kot ena sama oseba, v kateri se bije deset različnih glasov/mnenj/občutkov, ali kot shizofreno menjavanje osebnosti in stališč. Žensko telo, ki se iz materinskega spreminja v seksualen objekt, ni osvobojeno telo. Klešemo ga v neorganske modne skulpture, na trgu dela ga uporabljamo kot adut in orožje v borbi in osvajanju. Ne dovolimo mu bolezni in staranja. Če ga zanikamo, se moramo spopasti s številnimi manifestacijami spola; določajo nas hormonski vzorci v našem telesu – vsak mesečni ciklus nas neizprosno opomni na to. Ženska svoje telo lepotiči za ulov partnerja, trenira ga za ohranjanje kondicije v emancipacijski šovinistični tekmi z moškimi, neguje ga za spočetje, v nosečnosti, razdaja med dojenjem in materinsko kronično utrujenostjo in še bi lahko naštevali. Telo je naše orožje in naše prekletstvo. Naša biologija in naša kultura. Žensko telo je ženska identiteta.