Črna komedija.
V opuščeni četrti neimenovanega velemesta na Zahodu se v nekdanjem pristanišču nahaja zanemarjen hangar. Nekoč je bil tukaj obljuden in živahen okoliš, v katerem so sklepali posle trgovci in obrtniki, toda življenje se je že zdavnaj preselilo onkraj reke, od koder zdaj žarijo luči novega pristanišča. V bližini hangarja vztraja samo še pisana skupina ljudi, ki se je zataknila na robu družbe.
Ko se mednje neke noči pripeljeta visok finančni uradnik Koch in njegova sodelavka Monique, neizogibno pride do trka dveh povsem različnih svetov. Koch si namerava vzeti življenje, saj ga bremenijo nepojasnjene finančne malverzacije. Za kraj samomora si je izbral opuščeno pristanišče, na katero ga vežejo otroški spomini. A še preden si v žepa hlač zatlači kamna in izgine v reki, se sooči z nekaj posamezniki, ki njegov namen preokrenejo …
Za to mojstrsko napisano igro je med drugim značilen nenavaden preplet dramskega in komičnega.
Čeprav so vsak po svoje skrivnostni, nejasni in težko opredeljivi, so njihovi notranji motivi, pa naj bodo materialni ali erotični, vselej praktične narave. V njihovo govorico, ki iz iskrive izmenjave replik preskakuje v dolge poetične monologe, je vtisnjena izkušnja, iz katere hkrati sijeta norost in modrost.
Zahodni privez, ki po eni strani vztraja pri načelih realistične drame, po drugi pa vzpostavlja neprimerno abstraktnejšo vizijo sveta, črpa navdih v pisanju Samuela Becketta. Opusteli hangar je hkrati stvaren in magičen prostor, dogajanje v in ob njem pa postaja vse bolj večpomensko. Natanko štirideset let staro Koltèsovo dramo o trku družbenega vrha in dna, ki postopno preraste v sugestivno metaforo postkatastrofičnega sveta, lahko brez pretiravanja označimo kot vizionarsko.
