Moraliteta.
V poetični drami Žabe, ki jo je Gregor Strniša napisal po vzoru srednjeveške moralitete in podnaslovil Prilika o ubogem in bogatem Lazarju, se človek, podobno kot pred stoletji Goethejev Faust, pogaja s hudičem in mu prodaja svojo dušo. Na prvi dan pomladi pride revni Lazar v krčmo na robu Barja, v kateri ga z žabjimi kraki, ki jih v kuhinji cvre Babica, pogosti Točaj. Lazar mu pove, kako pogosto sanja o tem, da je bogat, Točaj pa mu prišepne, da mu lahko željo uresniči, saj je v resnici nihče drug kot hudič.
V zameno za to, da bi pozabil na svojo preteklost in identiteto, mu ponudi novo življenje v koži bajno bogatega Lazarusa.
Četudi mu hudič vseskozi zagotavlja, da bo tudi v novi podobi razmišljal in čustvoval enako kot prej, Lazar nekaj časa okleva, kajti pravilno sluti, da bogati Lazarus »ne bo več on sam«. Lazar podleže skušnjavi in s Točajem sklene faustovsko kupčijo. Vse skupaj se zatem še enkrat obrne, kajti bogataševo življenje se izkaže za še bolj neznosno od reveževega … Tako kot je ubožni Lazar prodal dušo za razkošje in denar, jo je bogati Lazarus pripravljen prodati za revščino in anonimnost.
Žabe se napajajo pri bibličnem motivu Lazarja, vendar avtor podeli moč obujenja hudiču, ne Bogu. Točaj je preobjeden žabjih krakov in človeških dušic, ki mu kar same skačejo v ponev z vrelim oljem. Nepopisno se dolgočasi ter hrepeni po času, ko ga nadangel Mihael še ni presekal na dvoje. Hrepeni po času, ko je bil s svojo žensko polovico združen v eno. Lazarju, Točaju in Evi ni dano najti odrešitve. Strniša se poigrava s temeljnimi vprašanji človekovega bivanja in smisla tako, da Žabe zasnuje kot večno igro, ki se zmeraj znova vrača na svoje izhodišče.
Kot nekakšna padla Adam in Eva, prva in zadnja človeka, vodita Točaj in Evica Lazarja skozi fantazmagorijo želje – želje po dotiku, želje po denarju, želje po preseganju resničnosti. To nadrealno potovanje ne ponuja odgovorov: Žabe utelesijo paradoks tega, da se sprememba lahko zgodi le v »duši«, v tej najmanj otipljivi substanci, v tistem, kar ni izrečeno. V svetu tehnokracije se zdi, da je koncept duše še zadnji element, ki ga ne morejo zajeti algoritmi. In prav tukaj se uboju metafore zoperstavljata poezija in gledališče.
