Predstava Za praznino (Jok kamere) je avtorski projekt Jana Krmelja. Skozi soočitev človekškega telesa in odrske tehnologije naslavlja problem umetniškega ustvarjanja v času množične reprodukcije podob. Predstava je potop v črno luknjo, v surrealizem otroštva, ki se utelesi v kameri. Telesi dveh plesalk uprizarjata fiktivno biografijo Kamere, ki je avtorja posnela, ko je imel tri leta — pred katero je kot otrok bežal v strahu pred izgubo neposrednosti izkušnje sveta. Ta kamera v predstavi postane otrok, vir presežnega in vir nasilja, arhetip spoznanja. Spoznanje, ki ga prejmemo kmalu po rojstvu, je spoznanje resničnega in virtualnega, realnosti in njene reprodukcije, zaradi katere je neposredna izkušnja tako težko dosegljiva. To je izgon iz raja, ki ga podoživimo, ko smo soočeni s podobo na zaslonu. Kamera kot princip je hkrati vir in posledica: črna luknja, ki proizvaja realnost s tem, ko jo srka vase in beleži v procesu proizvodnje zgodovine in uničenja izkušnje.
Kamera joče. Zahteva in kliče po realnosti, brez katere ne more obstajati, kot novorojenec brez materinega mleka. A kje je realnost, če ni niti v prostoru niti na filmskem traku? Kje smo, ko nismo niti v resničnosti niti v svoji domišljiji?
V drobovju kamere je pribežališče podob, prostor, kamor se zatekajo podobe realnosti, ki so site našega pogleda. Kaj se zgodi, ko kamera prebije svojo funkcionalnost in preneha zgolj sprejemati vase, temveč začne proizvajati resničnost — in spreminjati nas? Preboj samoumevnosti lahko prepiše črke Zakona. Reprezentacija nas spreminja, ker je indiferentna. Tehnologija je zadnje mesto božjega nasilja; božja je zato, ker je neizrekljiva, nema. In v tišini gledališča je drobovje sveta, skozi katerega joče narava, ker je realnost nepovratna.
»Prava tehnologija se rodi takrat, ko se človek zoperstavi slepemu in sovražnemu avtomatizmu strojev in se jih nauči prestaviti v neslutena ozemlja in načine uporabe.«
— Giorgio Agamben
