Aktualnost uprizoritve Vzgoje Stoika lahko najdemo že v začetni jasno začrtani misli: »Nad nas se je spustila ena najtemeljitejših in najbolj smrtnih suš zadnjih stoletij – suša globokega zavedanja praznine vseh naših naporov in ničevosti vseh namer.« Za obdobje med obema vojnama je takšna miselnost dokaj pogosta in razumljiva, vendar bi jo zlahka našli tudi danes – tu. Vprašanje je, ali se je to občutje preslikalo v našo dobo ali pa se je razpotegnilo skorajda čez celo stoletje in se zgolj (znova) intenziviralo danes? Je zgornja misel posledica intelektualnega spoznanja o lastnem bivanju? Je prav ta racionalizacija Smisla tista, ki nas oddaljuje od sveta, nas loči od življenja in – kot je dejal Camus – ustvarja občutek absurdnosti? Je samomor logičen odgovor na to spoznanje in edina pot, ki vodi iz absurda? Zdi se, da se Baron de Teive loti členitve lastne osebnosti in dela, kot se znanstvenik loti raziskovanja celic. Z mikroskopom prodre v notranjost in preučuje delovanje najmanjših enot.
Racionalno členi in analizira dogodke, odločitve in občutja. Svojo pojavnost razstavlja na prafaktorje (kot urar razstavi uro na najmanjše delce in preučuje mehanizme, kot da ga nikoli ni zanimal čas, temveč zgolj oblika, ki ga definira). Vendar pa ne vemo, ali ta resnica ali (spo)znanje o delovanju subjekt uniči ali reši. Baron sam pravi: »Postal sem objektiven do samega sebe. Toda nisem mogel presoditi, ali sem se s tem našel ali izgubil.«
Tudi heteronimno pisanje, ki ga je razvil Pessoa, je pravzaprav pot, do objektivnosti. Šele ko se v imenu nekoga drugega distancira od samega sebe, lahko vzpostavi razdaljo, ki jo potrebuje za objektivno analizo. Razpršenost jazov tako ni razdrobitev bistva na prafaktorje, temveč nasprotno – pot do osmišljenja.
Fernando Pessoa je v pismu svojemu prijatelju Mariu de Sa-Carneiru o genezi heteronimov zapisal: »Zgodilo se mi je izrekanje duha, absolutno tuje, zaradi takšnega ali drugačnega vzroka namenjeno tistemu, ki sem ali za katerega se imam.«
Fragmentarnost pa ni vidna le v osebah oz. heteronimih, temveč v vsem delu Fernanda Pessoe. Količina in raznovrstnost njegovih del nista le kaplji čez rob, temveč preliv ali poplava. Njegova dela – bilo naj bi jih okoli 30.000 – so dragocena zapuščina preteklosti, sedanjiku spomina, iz katerih seva poetičnost filozofske misli.
Vzgoja stoika – Edini rokopis Barona de Teive je tako morda najbližji poskus sinteze idej, ki so odsev časa in njegova kritika hkrati.