Vsi ptice, eno najvznemirljivejših svetovnih dramskih besedil pretekle sezone, je napisal Wajdi Mouawad, avtor libanonskega porekla iz Quebeca, ki živi v Franciji. Na osnovi zgodbe o judovski družini z mednarodnimi koreninami iz globine zgodovine vznikne lik ujetega in papežu v dar izročenega muslimanskega diplomata, ki se je prisiljen pokatoličaniti. Ta drama je srečanje z absolutno idejo Drugega. Potem ko je preizpraševal svojo in odgovornost svojih sodržavljanov v zgodbah, ki jih prikazuje libanonska vojna, tokrat Wajdi Mouawad poskuša v metaforični sliki človeštva kot planeta z vsemi pticami oditi še dlje od rdeče črte, ki jo vsakič znova prehaja.
To je družinska saga, triler in surovo aktualna politična uganka, ki se začne v knjižnici velike univerze v NewYorku, kjer se mladi raziskovalec genetike seznani z doktorico zgodovine. V naslednjem prizoru se sliši zvok strašnih udarcev; smo sredi terorističnega napada v Jeruzalemu. Knjižnični stol se je spremenil v bolniško posteljo. Kaj sta mladi Eitan in Wahida iskala v Izraelu? Na mejni nadzorni točki Wahida potrpežjivo pojasnjuje, da Hassan Ibn Muhammad al-Wazzân, s katerim se ukvarja kot zgodovinarka, ni terorist, temveč protagonist njene doktorske teze: arabski diplomat, ki je umrl pred petsto leti. Ranjeni Eitan je prišel v Izrael iskat svojo izgubljeno babico. Del družine se je odselil v Berlin, a teroristični napad jih je za kratek čas spet vrnil v Jeruzalem, kjer bodo vsi odkrili strašno, a obenem streznitveno resnico o svojem poreklu.
To je tudi ljubezenska zgodba, ki se ne boji močnih čustev, remake Romea in Julije v času, ki sovraži razkošne zgodbe in prisega na minimalizem.
Vprašanja, ki jih želijo postaviti sebi in gledalcem, so: Ali je podedovanost gensko definirana? Ali so spomini in pozaba enakovredni? Ali se odkrivajo in prenašajo družinske skrivnosti z enega potomca na drugega? Ali se jih lahko osvobodimo? Koliko generacij mora prevzeti krivdo za Auschwitz? Ali lahko kot ljudje in narodi živimo v bratstvu, kot ga poznajo rodovi ptic?
