Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke.
Avtorski monoprojekt Vse to sem videla, ko sem letela mimo se navdihuje pri resnični zgodbi o psički Lajki, ki so jo sovjetski znanstveniki leta 1957 z vesoljskim plovilom Sputnik 2 izstrelili v zemeljsko orbito.
V petdesetih letih 20. stoletja je med ZSSR in ZDA potekala t. i. vesoljska dirka. Takratni predsednik ZSSR Nikita Sergejevič Hruščov je od sovjetskih znanstvenikov zahteval, da na obletnico boljševiške revolucije v orbito izstrelijo umetni satelit, ki naj v vesolje ponese prvo živo bitje. Bodoče pasje kozmonavte so iskali med potepuškimi psi na ulicah Moskve in v zavetiščih, saj so bili prepričani, da so ti psi zaradi svojega življenja na ulici bolj trdoživi.
Psička Lajka se je na testiranju izkazala kot najbolj vzdržljiva. Njena zgodba pa je edinstvena tudi zato, ker je bila Lajka od vseh psov v sovjetskem vesoljskem programu edina že pred poletom obsojena na smrt. Zaradi pomanjkanja časa znanstvenikom namreč ni uspelo pravočasno razviti tehnologije, ki bi psički omogočila vrnitev na Zemljo …
Kapsula, v kateri je sedela Lajka, je imela tudi majhno okno. Zastavlja se neizogibno vprašanje, kaj vse je psička videla skozenj, ko je stisnjena v majhni kapsuli letela proti zvezdam. Se je bala? Je zaradi radovednosti pozabila na strah? Kako ji je bilo pri srcu?
Vse to sem videla, ko sem letela mimo je monoprojekt mladega igralca Matica Lukšiča, ki ob dramski igri svoj ustvarjalni izraz išče tudi na področju lutkarstva in glasbe. S prepletanjem dramske in lutkovne igre, predvsem pa gledališča predmetov, bo raziskoval posameznikovo težnjo po popolni svobodi ter njegovo potrebo in željo po pripadnosti. Ob tem ga zanima predvsem ranljivost posameznika, saj družba njegovo neomajno pripadnost ponavadi samo izkorišča.
