»Ne moreš preprečiti, da bi ptice žalosti letele nad tvojo glavo, lahko pa preprečiš, da se ugnezdijo v tvojih laseh.«
Kitajski pregovor
Macmillan pravi, da se prek tem, ki jih obravnava v svojih delih, srečuje z lastnimi demoni in tesnobo, ki se zažira v današnjost morda še bolj kot kadarkoli. Ali kot pravi Ciril Zlobec: »Človek je odprt izdelek. Nedokončano bitje, ki se vse svoje ozaveščeno življenje sprašuje, kdo oziroma kaj je, kaj bi moral biti, kaj ne zmore biti, kaj bi ne smel biti … Tako si ustvari lastno bivanjsko filozofijo, ki temelji izključno na izkustvenih trenutkih našega časa. Kot taka je zanj najgloblja in edina.«
V časovni matrici, ki nas zaklepa in straši pred vidnimi in nevidnimi nevarnostmi, smo prav gotovo močneje podvrženi odvisnostim, stresu, depresiji in samomoru. Nezmožnost posega v mehanizem apatične družbe nas hromi in umsko kot tudi telesno letenje se umakne zlovešči realnosti, ki duši kreativno svobodo. »Če hočeš danes preživeti, si moraš znati predstavljati, da bo jutri boljše, kot je bilo včeraj,« pravi Pripovedovalec. In kaj, če depresivne motnje, motnje mišljenja, občutki krivde, manjvrednosti in obupanosti pripeljejo tako daleč, da človek ne vidi več izhoda? Pripovedovalec, kot pravi avtor igralcu v monopsihodrami Vse sijajne stvari, prek travmatičnih življenjskih izkušenj pokaže rešitev. Izpove svojo zgodbo: v njej začne že v zgodnji mladosti pisati seznam vseh sijajnih stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Seznam je postajal vse obširnejši, z njim pa se je porajalo spoznanje, da bi bilo zapustiti in predčasno oditi nesmiselno. Prišel je do številke milijon. Milijon stvari, za katere je vredno živeti. Stvari na seznamu morajo biti izjemno čudovite, nematerialne in morajo osmišljati življenje. Od sedemletnega fantiča in prvega zapisa »Sladoled« prek pubertetnega »Zmagati v nečem« do »Plesati, ko si sam« ali pa »Prebrati nekaj, kar natančno opredeli, kar občutiš, pa nisi našel besed, da bi to izrazil« ali »Gledati nekoga, kako gleda tvoj najljubši film«, »Pogovor«, »Ptičje petje«, »Vonj starih knjig«, »Glas Nine Simone« … Milijon.
In če imaš dolgo življenje in ga preživiš, ne da bi se vsaj enkrat počutil strahotno depresivnega, potem najbrž nisi bil dovolj pozoren.
- Nataša Barbara Gračner
Duncan Macmillan velja za enega najvznemirljivejših glasov sodobne britanske dramatike. Zase pravi, da se preko tem, ki jih obravnava v svojih delih, srečuje z lastnimi demoni in tesnobo, ki se zažira v današnjost morda bolj kot kdajkoli. Odtise eksistencialnosti njegove pisave lahko jasno zaznamo tudi v njegovi monodrami Vse sijajne stvari (Every Brilliant Thing, 2013), ki na neinvaziven način in subtilno spregovori o depresiji in samomoru ter si prizadeva vzpostaviti občutljivo ravnovesje med streznitveno izgubo in katarzičnim smehom. Monodrama Vse sijajne stvari ne obravnava situacije človeka, ki bi bil sam samomorilen, temveč se skozi oči otroka, mladostnika in odraslega dotakne bolj spregledane tematike, to je življenja z nekom, ki je samomorilen.
