Drama Vse OK je nastala po naročilu za SNG Drama Ljubljana. Igra spretno prepleta različne realnosti sodobnega življenja. Postavljena je v secesijsko hišo, v kateri deluje soba pobega. V hiši, ki jo čisti čistilka Lili, priseljenka iz ene od republik nekdanje skupne države, živi gospod Franci, bolj ali manj osamljen na pragu jeseni življenja. Osrednji zapleti se dogajajo v sobi pobega, kjer honorarno dela študentka slikarstva Mihaela, ki si želi po diplomi podiplomski študij ali prakso v New Yorku, in kamor pride v petek zvečer na team building skupina sodelavcev neke korporacije. Tri narativne linije prekinja poetična prozna pripoved o Časomercu, ki predstavlja begunsko zgodbo današnjega časa; ima strukturo pravljice in tudi simbolno povezuje vsa tri dogajanja.
Skupina sodelavcev pomeni svojevrstno kulminacijo številnih simptomov življenja v sodobni neoliberalni kapitalistični družbi. Od korporativne logike razmišljanja šefa prek preobremenjenosti, izgorelosti, tekmovalnosti, zlorabe drog, prikrivanja spolnih in drugih identitet pa vse do osnovnih človeških stisk in tesnob, ki jih tudi v tem človeku neprijaznem okolju kdo še kdaj opazi in priskoči na pomoč. Dinamika te skupine nakazuje hitrost delovanja v službah, ki se pogosto zažirajo globoko v zasebno življenje. Temu nasprotni sta drugi dve liniji, Mihaelina zgodba, ki ponuja dva različna izteka in v kateri še obstaja upanje za uresničitev sanj, in zgodba spoznavanja Lili in Francija – dveh malih ljudi –, ki je pravi kontrapunkt dinamizmu korporativnega mišljenja ter s svojo zaupljivostjo, morda celo možnostjo zbližanja kljub bridkosti usod prav tako prinaša trohico upanja.
Igra Simone Hamer, ki je bila leta 2020 nominirana za nagrado Slavka Gruma, prinaša svežino sodobnega pisanja ter duhovito izrisuje portret sodobne družbe in njenih različnih in nasprotujočih si vzporednih realnosti. Ključni vsebinski zastavki govorijo o eksploataciji pozicij moči in o tujstvu v najširšem pomenu besede, od odtujenosti posameznika samemu sebi prek odtujenosti med ljudmi vse do tujstva kot politične kategorije. Kljub številnim simptomom bolezni sodobne družbe, na katere opozarja, pa igra ohranja nujno potrebno vedrino, s katero avtorica ne prikazuje sveta le v njegovi brezizhodnosti in vseh teh problemov ne jemlje docela usodno, temveč bolj kot odraz časa, ki nam ga odmerja Časomerec in ki se včasih spreminja hitreje, kot smo pripravljeni priznati ali razumeti.
- Eva Kraševec
