Vsakih sedem valov

Uprizoritev romana Proti severnemu vetru je v hipu postala odrska uspešnica. Bliskoviti uspeh romana in kasneje dramatizacije sta spodbudila avtorja, da je kmalu zatem napisal še njegovo nadaljevanje z naslovom Vsakih sedem valov in z njim prav tako požel uspeh. Daniel Glattauer je namreč v obeh romanih napisal sodobno verzijo romana v pismih, le da se v današnjem neromantičnem času romantična ljubimca poslužita sodobnega elektronskega dopisovanja. E-pošta tako postane zanju medij, prek katerega se po naključju spoznata in s pomočjo katerega se razvija njun odnos, ki nezadržno prerašča meje virtualnega sveta in se hoče udejaniti v realnosti. Toda prav tu se pojavi največji problem! V trenutku, ko jima zgolj e-dopisovanje ni dovolj in si ga želita prenesti v realnost in v konkretno srečanje, se tako Emmi kot tudi Leo ustrašita realnosti in do srečanja ne pride. Zato se roman kot seveda tudi predstava Proti severnemu vetru konča natanko v trenutku, ko se platonična zaljubljenca dogovorita za srečanje, za katerega pa se Emmi na koncu ne odloči, in tako prekine njuno dopisovanje ter njun ljubezenski odnos. In prav zato je Glattauer napisal nadaljevanje njune romantične ljubezni v romanu Vsakih sedem valov, kjer dopusti možnost svojima junakoma, da se srečata tudi v realnem svetu. Toda prvo srečanje je za oba tako travmatično, da se raje ponovno »zatečeta« v dopisovanje po e-pošti, v katerem sta lahko to, kar sta – iskrena in neposredna. Toda ker je z vsakim e-pismom tudi njuna želja po fizičnem kontaktu močnejša, se srečanja zgodijo še nekajkrat in postopoma zaljubljencema ni dovolj zgolj virtualni svet . Njuna srečanja postajajo pogostejša in tudi zmeraj bolj »uspešna«. Postopoma uspeta Emmi in Leo svojo virtualno ljubezen spremeniti v stvarno in končno zaživeti skupaj – kljub strahu, da bo realnost uničila njuno ljubezensko strast. S koncem Vsakih sedem valov nam avtor v tem brezupnem svetu in času sporoča, da je ljubezen še mogoča, in to ne zgolj v virtualnih svetovih, ampak celo v resničnosti.