Martensovo delo oplaja umetnikovo prepričanje, da se vsako telo sporazumeva, da ima vsako telo kaj povedati. To neposredno sporazumevanje se izkazuje v transparentnih oblikah. Njegovo delo je zatočišče, v katerem pojem časa znova postane otipljiv, je prostor opazovanja in čustva, pa tudi razmisleka. Ob sledenju temu cilju ne ustvarja toliko lastnega gibalnega jezika, temveč za vznik novih idej obstoječe idiome oblikuje in ponovno uporablja v drugačnem kontekstu. V vsakem novem delu poskuša na novo premisliti razmerje med občinstvom in izvajalcem.
Z delom vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi (any attempt will end in crushed bodies and shattered bones) Jan Martens pozornost prvič v celoti namenja velikemu odru. Produkcija o moči, ki jo je najti v odstopanju od drugih, izvaja neznačilni sedemnajstčlanski baletni ansambel edinstvenih osebnosti. Heterogena skupina plesalcev obsega več generacij, najmlajši šteje petnajst, najstarejši pa oseminšestdeset let, med njimi pa obstajajo znatne razlike glede izkušenj in tehnične izobrazbe. V novi stvaritvi iščejo svoj glas znotraj plesa in onkraj njega, si prizadevajo k izrazu, ki bi jim bil kot ulit. Eden za drugim zavzamejo svoj prostor pod žarometi, ne da bi ob tem odrinili preostale. Horizontalna vaja v medsebojnem omogočanju potrebnega prostora, ob hkratnem deljenju odrske pozornosti z drugim.
vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi je razkošna predstava, ki se ne boji padca v ekstatičnost. V dobi ekstremne polarizacije skupina odmisli vse družbene dogme za prepoznavanje in sprejemanje različnih identitet. Biti to, kar si, brez zadržkov - tako v življenju kot v umetnosti - z odrom kot lastnim ideološkim laboratorijem. Gib podpira glasbena kulisa, sestavljena iz neznačilnih protestnih pesmi različnih obdobij: od Henryka Goreckega do Maxa Roacha in Abbey Lincoln do Kae Tempest.
Ob zasnovi dela se je Martens navdihoval pri globalnem valu protestov, od demonstracij gibanja Življenja temnopoltih štejejo (Black Lives Matter), gibanja rumenih jopičev oziroma gilets jaunes do mladih podnebnih aktivistov ter ženskih demonstracij v ZDA in Čilu.
Za naslov svojega novega dela je Martens uporabil grožnjo kitajskega predsednika Ši Džinpinga, izrečeno demonstrantom na ulicah Hongkonga z zahtevami po večji neodvisnosti. »Zanimivo je, kako so bile besede Ši Džinpinga na različnih spletnih straneh prevedene drugače,« pove Martens. »V našem času jezik ni več orodje, s katerim poročamo o dejstvih, temveč ideološko orožje.«