Črna komedija Volpone elizabetinskega dramatika Bena Jonsona govori o človekovem hlepenju po denarju, prestižu, mladosti in ugodju, pa tudi o njegovi zmožnosti pretvarjanja in poigravanja z drugimi ljudmi, torej o umetnosti prevare – kot da je vpisana v človeško naravo.
Premožni beneški plemič Volpone (lisjak) se pretvarja, da je na smrt bolan. Z lažnimi obljubami, da jim bo zapustil vse svoje imetje, zavaja in privablja lovce na dediščino, pri tem pa mu pomaga prisklednik Mosca (podrepna muha). Pri Volponeju si kljuko podajajo Voltore (jastreb), Corbaccio (krokar) in Corvino (vran), ki med seboj tekmujejo v prilizovanju, prinašajo dragocena darila in Volponeju obljubljajo nezaslišane usluge. Za prednost pred tekmecema je vsak pripravljen narediti marsikaj: Corbaccio namerava razdediniti svojega sina Bonaria, Corvino je Volponeju voljan prepustiti svojo lepo in mlado ženo Celio, Voltore pa ga s potvarjanjem resnice brani na sodišču. Torej, svet nezaslišanega pohlepa in prevar …
Igra Volpone je nastala leta 1606, dogajanje pa je postavljeno v Benetke, kamor je William Shakespeare desetletje prej umestil svojega tematsko sorodnega Beneškega trgovca. Napisana je v slogu klasične komedije, ki sloni na spletkah in intrigah, njena sodobnost pa je zajeta v kritični prikaz vseh vrst pogoltnosti. Gre tudi za portret obdobja, v katerem so nastali temelji današnje, na denarju osnovane družbe.
Volpone je poln arhetipskih simbolov in antologijskih komičnih situacij, ki s kritičnim skalpelom s pomočjo ironije in sarkazma razgaljajo osebne in družbene anomalije, predvsem človekov moralni propad in zlaganost ter njegovo neskončno prekomernost in neuravnoteženost, pogoltnost, megalomanijo, lenost, požrešnost, poželjivost … Morda je Volpone obenem tudi sinonim za tisto, kar imenujemo svoboda? Predvsem pa je vse našteto zagotovo in na žalost tudi zaščitni znak našega časa.
