Visceralno, z drugimi besedami, kar prihaja iz drobovja, se izmika misli in nadzoru, obenem pa vsebuje lastno resnico, pomislite na “notranji občutek”. Kakšen paradoks. Telo je najbolj visceralno v plesu. In plešoče telo je misleče telo, utelešena misel. Bolj ko sta “notranja misel” in “notranji občutek” notranja – in ponotranjena –, bolj je telo v plesu pod nazdorom – in visceralno. Kakšen paradoks. To, kar je za nas najbolj notranje – misel in občutek –, ko je najbolj v telesu, najbolj visceralno, vsebuje ne le lastno resnico, ampak tudi lastno življenje. Tujec v nas, ujet v okvir in past privlačnosti in odbojnosti – vibracija.
Vibracija (2018), ujeta v okvir in past gorečih odtenkov in tonov rdeče ter magnetnega kroga privlačnosti in odbojnosti, raziskuje brbotajoči minimalizem živega telesa, prekipevajočo koreografijo telesne napetosti, ki jo prinaša mejni prostor vibracije. Ples nihanja okoli točke ravnovesja – ali implozije –, nepomirljivi ples natančnosti in naključnosti, skladnosti in trenja, mere in presežka. Ples izjemne spretnosti, neomajne zbranosti in brezhibne izvedbe v klesanju visceralnega giba.
