Pahljačo, kot se glasi izvirni naslov te komedije, je Carlo Goldoni napisal leta 1763 v francoščini in jo prvič uprizoril v Comédie-Italienne v Parizu. Premiera ni bila uspešna, zato jo je predelal in jo leto zatem z velikim uspehom uprizoril v beneškem gledališču San Luca.
V tokratni izvedbi je Goldonijeva komedija postavljena v čas po koncu civilizacije, na ruševinah sveta, kjer se srečajo ljudje, ki ne govorijo istega jezika in se vračajo k tistemu, kar je ostalo od narave po globalnem segrevanju in drugih katastrofah. Vročina je tako neznosna, da podnevi spijo in se razživijo šele ponoči. Prebivajo v zasilnem naselju Novih hiš in se vsak po svojih močeh preživljajo. Čeprav se je red sveta podrl, med njimi še vedno vlada družbena hierarhija. Vzhičeni Evaristo je zaljubljen v lepo Candido, ki svojo ljubezensko strast hladi z majhnim damskim ventilatorjem. Toda Candide si želi tudi bogati Baron. Še dobro, da na mično Candido pazi njena modra teta Geltruda, ki ve, da je ljubezen slepa. Amorjeve puščice pa so zadele tudi čevljarja Crespina, ki je zaljubljen v jezično kmetico Giannino, za katero pogleduje tudi gostilničar Coronato. Na Giannino pa pazi njen robati brat Moracchio. Usodne zaplete sproži prav Candidin ventilatorček, ki ji nesrečno pade na tla in se polomi. Takrat se v dogajanje vmešajo še opravljiva štacunarka Suzana, obubožani in naduti Grof in drugi prebivalci Novih hiš, kjer se vse skupaj dogaja. Evaristo namreč kupi nov ventilator, ki pa namesto v rokah njegove ljubljene Candide pristane v drugih rokah, žepih, torbah in skrivališčih. Vsakokrat ko ventilator zamenja lastnika, se sproži nov zaplet, ki med zaljubljenici neti spore.
Med ostanki civilizacije pa ljudi iz včerjašnjega sveta žene naprej samo ena stvar: ljubezen. To je večjezkovna komedija z veliko glasbe in še več nesporazumi, saj se prebivalci Novih hiš med seboj sporazumevajo v treh ali celo štirih jezikih.
