Vampirček gre v šolo (1999) je zgodba o Vampirčku, ki skupaj s svojo razširjeno družino živi v stari vili. Ker je zelo osamljen, si želi hoditi v človeško šolo. Tam pa ga čaka presenečenje, saj človeški otroci ponoči spijo. Živi mrtveci zato organizirajo šolo, v katero hodijo Vampirček in drugi duhovi. Učitelj je Kapitan pošasti. Učencem zabiča, da ne smejo pisati v zvezke, ki so jih v šoli pustili dnevni učenci, vendar ga Vampirček ne uboga: v zvezek fanta, v katerega klopi sedi, reši domačo nalogo za matematiko. In kot živi deček Marcel ugotovi naslednji dan – popolnoma brez napake. Preko skupnega zvezka si Vampirček in Marcel začneta dopisovati in sčasoma skleneta prisrčno prijateljstvo. Zgodba z mojstrskim mešanjem humorja in tragedije ter spretnim preklapljanjem med grozljivo in komično atmosfera pametno odpira teme, kot so osamljenost, smrt, vera v Boga in vrednost pravega prijateljstva.
"Svet, ki ga znotraj stripa ustvari Sfar je po eni strani svet magičnega in fantastičnega, po drugi pa svet vsakdanjega. Navkljub vsem klišejskim konvencijam, magičnega, ki jih poznamo, pa Sfar v stripu čarobnost išče predvsem v majhnih stvareh, odnosih in prijateljstvu ter ne v nadnaravnih bitjih in močeh. Čarobno je lahko vse kar nas obkroža. Ljudje, ki jih srečujemo, dogodki in igra, ki nas družita in odpirata nove svetove, bolečina ki jo prestajamo in sreča, ki jo oddajamo. Bolj kot se zdi magična neumrljivost glavnega junaka Vampirčka in njegova sposobnost letenja, se neka čarobnost skriva v prijateljstvu, ki ga skujeta Vampirček in Marcel. Njuno prijateljstvo je trk dveh svetov, ki sta na videz nezdružljiva. Svet smrtnega in nesmrtnega, Svet vsakdanjega in svet nadnaravnega, svet dneva in svet noči… Kljub temu pa Vampirčka in Marcela druži podobna izkušnja. Oba se znotraj svojih svetov počutita osamljeno. V vampirčkovem svetu otrok ni. Skozi stoletja ostaja edini otrok in nima vrstniške družbe, stik z zunanjim svetom pa mu je prepovedan. Marcela pa pri socializaciji znotraj svojega sveta ovira smrt staršev, ki je nanj napravila močan vtis. Predstava bo preko stripa obračunala s cinizmom in vdanostjo. »Nekatere nesreče nam odpirajo magična vrata« je ključen stavek, ki ga v stripu izreče kapitan pošasti, ko prepričuje Marcela, da je premlad, za to, da ne bi v nič verjel. Ne gre za zanikanje bolečine in nemoči, temveč za iskanje poguma v najtežjih trenutkih, ki lahko v širši sliki včasih prinesejo izkušnje, ki bi nam ostale sicer skrite. Pomemben element predstave bo živa glasba, ki bo narekovala atmosfero in krmarila med dvema na videz nezdružljivima svetovoma, ki nazadnje postaneta eno." Jernej Potočan
