Svetovna praizvedba, ki ponuja sugestivne in skrivnostne metafore.
V gradu je neizdano delo Giorgia Pressburgerja (Budimpešta 1937 – Trst 2017), znanega tržaškega intelektualca in referenčne osebnosti v obmejnem kulturnem prostoru. Tekst s surealnim predznakom je nastal na začetku tisočletja in je onirična, hkrati hudomušna slika o zatonu življenja, o neizogibni minljivosti, a tudi o merjenju moči med umetniškim ugledom in ekonomskim položajem.
Uprizoritev je izpolnjena obljuba, ki jo je tržaški režiser Alessandro Marinuzzi hranil v predalu od leta 2008, ko je sam Pressburger izrazil željo, da bi ravno on postavil na oder tekst (kar predstavlja pomenljivo izjemo pri avtorju, ki je imel navado, da je sam režiral lastna dela).
Predstava je poklon avtorju ne samo v izbiri besedila, a tudi v srednjeevropskem duhu uprizoritve, ki povezuje slovenske in italijanske umetnike. Tudi proces dela je na vajah upošteval različne kulturne dinamike, izmenjavo mnenj in idej v ustvarjalnem, večjezičnem in večkulturnem okolju.
Igralci Alojz Svete, Primož Forte, Eva Mauri in Franko Korošec so protagonisti iz več vidikov nenavadne predstave, ki jo zaznamuje globoka eksistencialna nota. Glavna tema je staranje umetnika, postopna pot do zatona v tempu, ki ga določajo simbolične »batine in pavze«. Okrog umetnika se gibljejo vznemirljivi liki, ki so na svoj način, hudomušno zabavni; njihova življenja so tesno povezana z vrednostjo »gradu«, katerega naj bi bil umetnik lastnik.
Gledalcem bo predstava postavila vprašanja in enigme, ki jih vzbuja mreža odnosov med liki in med samimi igralci, ki so med vajami razvili zavest o stalni izmenjavi in konfrontaciji na dvojnem področju »realnega« medsebojnega sodelovanja in »fiktivnih« razmerij med liki.
V predstavi, ki je tudi sad ekipnega, ustvarjalnega dela, ima pomembno vlogo scenograf in kostumograf Andrea Stanisci, ki je velikokrat sodeloval pri umetniških projektih Giorgia Pressburgerja in je o njegovi poetiki napisal: »Imel je pogum, znanje, inteligenco, kulturo in potrebo, da je govoril o velikih temah, ki vzbujajo strah: o ljubezni in smrti, moči in propadu, umetnosti in njenem smislu.»
Besede režiserja in scenografa: "To besedilo je velika nočna mora o propadanju človeškega življenja, o zaznavanju minljivosti in razgradljivosti, ki je lastna vsakemu živemu človeškemu bitju. Delo lahko beremo kot prispodobo človeškega telesa ali uma.-je povedal režiser Marinuzzi, ki je o vlogi občinstva dodal: Gledališče je živo, ker ne posnema tehnično ponovljivih dogodkov: je resnično performativna umetnost, ki obstaja ob prisotnosti igralcev in gledalcev."
