Utopia, Arheologija raja je spev neobstoječemu. Surrealno gledališko potovanje, ki si zadaja nemogoč cilj: oživiti neživo. Praznovanje domišlije, sanjskega, verjetja – teh iracionalnosti, ki tvorijo osrčje človeškega. Pojem »utopično« ima danes celo samoumevno negativen prizvok; kakor da bi to, da si dovolimo slaviti Lepoto, nekaj, česar ni, pomenilo le zatiskanje oči pred brutalnostjo tega časa. A prav utopija – kraj, ki ga ni – razgalja objektivno sprejeto resničnost. Svojemu času in njegovim prisilam lahko kljubujemo le, če se mu ne podredimo. Gesta kljubovanja obstoječemu, sodobnemu, je tokrat kljubovanje nasilju. Šele v nemogočem se začne človek – se začne gledališče. Gledališče kot prostor skrajne utopije: gledališče kot nenehen začetek sveta, začetek zgodovine – ki vzpostavi svet na novo. Gledališče je ločitev od sveta, ne njegovo zrcalo – in to je njegov historični privilegij.
V resničnost vdre nekaj tujega: zgodba vzklije iz krvi živali, ki je bila žrtvovana, na meji med življenjem in smrtjo. Sledimo dvema svetovoma, ki iščeta svet pred nasiljem: pred izgonom in pred žrtvovanjem. V alkimističnem cirkusu sanj se prepletajo zgodbe. Fando in Lis, izgubljena ranjena klovna, arhetip dvojine, iščeta izgubljeno mistično mesto Tar; zanju je raj neki pretekli prostor, ki je obstajal pred vojno, zunaj njiju. Abraham, arhetip očeta, na gori vstopi v sanje in svojo zgodbo, po kateri mora žrtvovati sina. Skozi iskanje sina, zaznamovanega z nasiljem, ki ni bilo storjeno, se razpira pokrajina odnosa dveh generacij; to je zgodba o nasledstvu, razumevanju preteklosti, odpuščanju in odraščanju. Abraham je namesto sina ubil žival: bo ta spet zaživela? Se lahko uničeni raj vzpostavi? Do kakšnih intenzivnosti lahko privede utopija, vzpostavljena kot resničnost? Ko enkrat izkusimo raj – se še lahko vrnemo nezaznamovani? Sodoben človek je prikrajšan za svojo biografijo. Ali je v neki skrajni prihodnosti še mesto za človeka? Je to, kar iščemo, res človek? Je sploh kdaj bil, razblinjen v belini odsotnega?
Uprizoritev je tudi hommage in pozdrav Fernandu Arrabalu, v Španiji rojenemu dramatiku, ki je z Alejandrom Jodorowskim in Rolandom Toporjem ustanovil panično gibanje, nekakšno pozno vejo nadrealizma – hommage in pozdrav videnju in razgaljanju sveta skozi disfunkcionalnost, tujost, razliko.
(Jan Krmelj)
