Drama, ki skozi plesno tekmovanje naslika rojevanje podivjanega kapitalizma.
Gledališka uprizoritev Samo ne se ustavit! je nastala po motivih romana ameriškega avtorja Horacea Stenleyja McCoyja Tudi konje streljajo, mar ne? iz leta 1935. Roman je v štiridesetih letih postal del umetniškega nabora evropskega, predvsem francoskega eksistencialističnega gibanja. Režiser Sydney Pollack je konec šestdesetih let po romanu posnel kulten film Tudi konje streljajo, mar ne?, katerega velikanski uspeh so okronale številne prestižne nominacije in nagrade (prejel je pet oskarjev, tri bafte, tri zlate globuse in številne nagrade na festivalih po svetu), Jane Fondo pa izstrelil med hollywoodske zvezde.
Zgodba romana, postavljena v trideseta leta 20. stoletja, pripoveduje o krutem plesnem maratonu, kjer se tekmovalci na eksistencialnem robu preživetja v času svetovne ekonomske krize prijavijo na nekajtedensko tekmovanje v upanju, da osvojijo privlačno denarno nagrado (mnogim med njimi tekmovanje predstavlja tudi streho nad glavo in vsakodnevne obroke hrane). Med glavno junakinjo Glorio in junakom Robertom se med neprekinjenim fizično in psihično izčrpavajočim plesnim tekmovanjem splete nenavadna povezanost, ki ju pripelje do tragičnega zaključka.
Avtorica drame Samo ne se ustavit! Simone Hamer je tematsko izhajala iz motivov romana: ekonomske krize, vsakodnevnega boja za preživetje, brezupne brezposelnosti, neusmiljenega sveta šovbiznisa (kjer preživi močnejši, bolj trmast in z večjo mero sreče obdarjen posameznik in posameznica), predvsem pa je v ospredje postavila iskanje smisla bivanja in absurdnost eksistence v svetu, ki ga soustvarjamo kot skupnost in kot posamezniki.
Režiser Primož Ekart, ki s svojimi domišljenimi režijskimi koncepti postaja eden pomembnih kreatorjev slovenskega gledališkega prostora, v mariborski Drami pa je to njegov prvi projekt, pravi, da se teme in motivi romana navezujejo na aktualni trenutek, v katerem živimo. »Globalna ekonomska kriza, ki smo jo pred nedavnim preživeli in je pustila za seboj nepremostljive razlike in posledice, ki se jih morda niti še ne zavedamo dovolj, čeprav jih velika večina prebivalstva tega planeta občuti v vsakodnevnem življenju; absurdno neproporcionalna delitev ljudi na ogromno večino tistih, ki se v vsakodnevnem maratonu življenja borijo za obstanek in preživetje, in na tisto majhno peščico enormno, nepredstavljivo bogatih; temne lise neoliberalistično usmerjenega sistema, kot so vedno večja prekarnost delavk in delavcev na vseh zaposlitvenih področjih od industrije do storitvenih dejavnosti in umetnosti; izguba skozi mnoge boje že davno pridobljenih in vedno manj samoumevnih delavskih pravic. Uprizoritev naslavljala tudi lažno spektakelsko in na videz bleščečo zunanjo podobo mnogih resničnostnih in podobnih šovov, obenem z njihovimi skritimi mehanizmi, ki jih v ozadju poganja pohlep producentov in izkoriščanje ter izčrpavanje udeleženk in udeležencev do zadnjih plasti njihove zasebnosti in poslednjih atomov psihične in fizične moči.«
