Scenska balada v treh slikah.
Brezčasna zgodba o času, ki nekatere spremeni v ljudi, druge pa v pošasti.
Drago Jančar je velikan slovenske, evropske in svetovne literature. Brezčasen, mojstrski pripovedovalec se v svojih romanih, novelah, kratkih zgodbah in dramah dotika globokih ran Slovenije in našega širšega kulturnega prostora, tako imenovane Mitteleurope. Njegove zgodbe segajo v bližnjo ali daljno preteklost, v današnji kruti kapitalistični moment, v neimenovane prostore nesvobode, včasih bivajo v metafori ali pa, kot se zgodi le največjim, sestavijo vse elemente pripovedi, vse svoje pisateljske značilnosti in pripovedne kvalitete v brezčasno mojstrovino, kot je roman To noč, ko sem jo videl.
Odrska postavitev romana To noč sem jo videl je eden najambicioznejših umetniških projektov v zgodovini samostojne Slovenije. Nastal je kot koprodukcija med dunajskim Burgteatrom (pod vodstvom Martina Kušeja), srbskim Jugoslovenskim dramskim pozorištem ter Cankarjevim domom. Koprodukcija z mednarodno zasedbo ni nastala zaradi naključnih povezav, ampak je logična posledica vsebine romana. Pet pripovedovalcev, ki v romanu govorijo pretresljivo zgodbo Veronike Zarnik, je namreč različne narodnosti. Vsak od njih odstira Veronikino usodo z njegove oziroma njene perspektive – srbski oficir Stevan, Veronikin ljubimec, njena dementna mati, nemški zdravnik, hišna gospodinja Joži ter ostareli partizan Jeranek odvijejo zamotan klobčič ljubezni, ljubosumja, poguma, pa tudi krutosti, izdaje, vsega človeškega. Čeprav gre za pet prvoosebnih zgodb, so te polne dogodkov, situacij. Ljubezenska zgodba med Veroniko in Stevanom, vihra druge svetovne vojne, Veronikina končna usoda, pa vsi pisani, izjemno izpisani karakterji, ki kličejo po utelešanju odlične mednarodne igralske zasedbe.
Janez Pipan, ki je pripravil dramatizacijo in je uprizoritev tudi režiral, je intelektualec neznanskih širin, ki se je z Jančarjem srečal že v uspešni postavitvi njegovega romana Katarina, pav in jezuit na odru ljubljanske Drame, ki jo je Pipan dolga leta uspešno vodil. Za uspešno odrsko postavitev takega romana, kot je To noč sem jo videl, ni dovolj "le" režijska vizija. Potrebne so življenjske izkušnje, širina, načitanost, predvsem pa ljubezen in spoštovanje do vsega, kar je človeško, krhko. Pipanova adaptacija teksta ohrani kronološko razdrobljenost, a se nasloni na dele romana, ki so situacijsko najbolj bogati in zanimivi. Gre za sodobni, poetični realizem, kjer se leta izkušenj zrcalijo v umirjeni, dostojanstveni režijski poetiki, ki odlično sovpada z zadržanim, dodelanim, izpiljenim Jančarjevim slogom.
