Gledališka zanka za otroke in njihove odrasle.
Avtorski projekt To je tekma se navdihuje pri slikanici Beck in Matta Stantona z naslovom To je žoga, v kateri je vse narobe, že na platnici je napaka, ko je pod naslovom narisana kocka. Nato sledi preverjanje geometrijske oblike, identitete in vsebine treh podob. Ko se (odrasli) bralec in (otroški) poslušalec strinjata z odgovori, se začne potovanje skozi zmote, nesporazume in nevednosti (laži?): bralec zameša kolo in avtomobil, princeso in pošast, zmaja in psa, tovarno in plažo … Kakšne so šele zgodbe, ki izhajajo iz teh zmešnjav! In pripoved se potem nikoli ne konča – »To ni konec knjige,« piše na zadnji strani.
To je tekma obravnava tematiko znanja in védenja, odraslosti in avtoritete. Koliko otrok si upa nasprotovati odraslim, tudi če se ti motijo? Koliko si jih upa trditi svoje, tudi če so prepričani, da imajo prav? Ali znajo svoje trditve dokazati tako, da jim odrasli verjamejo? Ali znajo poiskati te dokaze? In to celo tako, da je učenje zabavno? Pa odrasli, ali se nehajo učiti, ko odrastejo? Kaj lahko otroci naučijo odrasle?
Gledalci vstopijo v dvorano, zasedejo svoje sedeže, na igrišče pa stopi odrasli voditelj in skuša pojasniti pravila tekme, ki se bo vsak čas začela. Seveda smo na tekmi – saj imamo vendar vstopnice! Zakaj bi sicer imeli vstopnice? Sedimo in gledamo v isto smer – zato da ne zamudimo niti ene točke. Igrišče je lepo osvetljeno – da lepše vidimo napeto tekmovanje. In tako dalje. Ali so vstopnice, prazen prostor in obilo pozornih gledalcev zadosten pogoj za sklepanje, da smo na športni prireditvi? Predstava skuša vsak gledališki motiv motriti tako, da ga ponudi gledalcem v preverjanje, zagovarja spraševanje kot temelj spoznanja, preverjanje kot temelj védenja. Vendar ne oglašuje vrednosti in pomena znanja, temveč raje igrivo navaja na ustvarjalno pot, ki vodi do njega – če ima kdo rad proces, tudi cilj verjetneje doseže.
Na glavo obrnjena predstava, namenjena otrokom in njihovim odraslim, se poigrava s prav in narobe – ker imamo odrasli v življenju vselej prav, se tokrat v vsem, popolnoma in dosledno motimo. Zabavne zamenjave otroke pritegnejo k emancipiranemu vključevanju, iz pasivnega opazovanja jih vabijo v aktivno soustvarjanje, hkrati pa vadijo nekatere osnovne pojme, kot so barve, oblike in velikosti. Zanje se odpira polje razmišljanja, premisleka in ustvarjalne igre, povabljeni so k samosvojemu mišljenju, odrasli pa so duhovito in nežno usmerjeni v preverjanje stereotipov (tudi tega, da imamo »ta veliki« vedno prav).
Kaj lahko otroci naučijo odrasle?
