Aprila 1997, le osem mesecev pred izidom istoimenskega filmskega spektakla Jamesa Camerona, je luč sveta uzrla broadwayska premiera muzikala Titanik, ki je nastal po scenariju Petra Stona ter na glasbo in libreto priznanega skladatelja Mauryja Yestona.
Muzikal z zvenečim imenom in edinstvenim zgodovinskim kontekstom je še v istem letu osvojil kar pet nagrad tony, vključno z nagrado za najboljši muzikal, bil pa je nominiran tudi za prestižno glasbeno nagrado grammy.
To sodobno glasbenoscensko delo je navdihnila ena izmed največjih pomorskih katastrof v moderni zgodovini – potop prekooceanskega parnika Titanik, ki je obveljal za pravega giganta tehnološkega napredka še pred svojim izplutjem 10. aprila 1912 iz pristanišča Southampton.
Nečimrnost tehnologije in civilizacijska megalomanskost sta kmalu po izplutju "nepotopljivega" Titanika, kot so ga predstavljali tedanji mediji, usodno zaznamovali življenje 1.503 ljudi, ki nepričakovanega potopa niso preživeli, za mnoge med preživelimi pa je bilo to zadnje pomorsko popotovanje, saj jih je katastrofalni dogodek (pristanek v ledenomrzli vodi severnega Atlantika) zaznamoval za vse življenje.
Muzikal Titanik je že po prvi produkciji v gledališču Lunt-Fontanne na Broadwayu doživel več kot osemsto ponovitev, kmalu zatem pa je bil preveden v kar šest jezikov.
Muzikal v postavitvi priznanega češkega režiserja Stanislava Moše prinaša poleg všečne melodične glasbe tudi obilo spektakelskih odrskih trenutkov, prav tako pa pripoveduje o osebnih hrepenenjih resničnih ljudi različnih provenienc, o njihovih velikih upih po boljšem življenju in sledenju številnim osebnim različicam "ameriških sanj", ki so na krovu ladje Titanik doživele bodisi klavrni potop ali v najboljšem primeru nepričakovani preobrat.
