Predstava nam pripoveduje o otrokovi igri in o času, ki se pri tem izgubi, o ustvarjalnosti trenutka ter doživljanju čudežnega, kadar smo zatopljeni v čas igre ali ustvarjalnosti. Spomniti nas hoče, naj si vendar vzamemo čas za poigravanje z vsakdanjimi rečmi, se vrnemo v trenutek in ga polno doživimo, kot to počne otrok v svoji igri ali umetnik pri svojem ustvarjanju. Dovolimo našim otrokom biti otroci in spomnimo se otroka v sebi, pa čeprav le za trenutek, tik preden se odpravimo spat. Časa ni ali pa pohiti in naša igra se drugače obrne, čudimo se malim, vsakdanjim rečem. Je čas za spanje, čas za igro in za naše sanje.