Devet poskusov, kako ohraniti življenje.
Lutkovna predstava za odrasle Tihožitje naslavlja težko ulovljivo vprašanje pojava življenja. Z radikalnimi uprizoritvenimi pristopi skuša režiser Tin Grabnar skupaj s soustvarjalci razumeti tisto, kar nas dela žive. Kaj je tista notranja sila, ki ji pravimo življenje? Kako razumeti pojav obstoja in kako razumeti njegovo nasprotje – smrt? Z raziskovanjem tega vprašanja se vzpostavlja senzibilen uprizoritveni jezik, ki naslavlja temeljna filozofska vprašanja bivanja, hkrati pa v občinstvu poizkuša vzbuditi spoštovanje do vsega tistega, čemur pravimo, da je živo.
Za razpiranje tako radikalne teme so potrebni radikalni uprizoritveni postopki. To so postopki, ki lahko v občinstvu razprejo globoka čustvena ter tudi etična in filozofska vprašanja. Lutkovni medij je tisti, ki na odrskih deskah razpira vprašanje razmerja med življenjem in smrtjo. Lutkarji namreč vedno znova ustvarjajo iluzijo življenja tam, kjer ga ni. Tako lahko s precizno animacijo povrnejo življenje tudi živalim, ki so podlegle človeški roki. Povrnejo jim lahko dostojanstvo in vzpostavijo zavedanje, da so živali čuteča bitja s svojo zgodovino. Vsaj za kratek trenutek gledališke iluzije lahko tako poizkusijo zaceliti družbene rane in se zoperstaviti izkoriščevalskemu razmerju med človekom in živaljo.
Tihožitje nima jasno začrtane narativne linije, temveč je skupek močnih vizualnih podob, ki so tesno prepletene s kompleksno zvočno sliko. Luč in zvok sta neposredno sinhronizirana, kar omogoča ritmične slike, ki se v svojih kontrastih dopolnjujejo.
Tin Grabnar se že od zgodnjih let intenzivno udejstvuje na področju performativnih in uprizoritvenih praks. Polje njegovega zanimanja sega tako v klasično kot tudi alternativno, lutkovno in dokumentarno gledališče. Široko razumevanje gledaliških praks in različnih uprizoritvenih postopkov mu omogočajo, da v svojem delu povezuje elemente plesa, improvizacije, sodobnega lutkarstva, magije, performansa in vizualne umetnosti. V zadnjih nekaj letih je skupaj s soustvarjalci za svoje predstave razvijal tudi dramska besedila, v katerih so dialogi pisani neposredno z mislijo na končni učinek uprizoritve in izostritev njene vsebine. V svojih predstavah tematizira sodelovanje, skupnost, skupinsko dinamiko in nemoč. Raziskuje gledališko komunikacijo, preverja širok spekter različnih uprizoritvenih strategij in vzpostavlja skupinski proces nastajanja predstave. Za predstavo Nekje drugje Lutkovnega gledališča Ljubljana je prejel številne mednarodne nagrade.
