Tarzan in Jane v džungli − kaj neki bi se lahko dogajalo temu paradigmatičnemu ljubezenskemu paru, potem ko je uspešno premagal vse ovire na poti svoje ljubezni? Na prvi pogled to, kar se dogaja tudi vsem drugim parom: drobni nesporazumi in nesoglasja, nekaj ljubosumja in morda celo malo naveličanosti, predvsem nad džunglo in neudobnimi razmerami za življenje. Ko se vmeša v igro uglajeni in svetovljanski Mike, je teren za razdor že pripravljen. A kot je to pogosto, gre tudi tukaj za več interesov. Mike očara Jane, ko ji požrtvovalno priskrbi civilizacijske dobrine, a to je samo njegova pot do zakladov, ki jih skriva pragozd. Dialog v igri je na prvi pogled lahkoten in spreten, izjemno zabaven; komika izhaja iz kombinacije tipiziranih likov in nepričakovanih situacij, v katere so postavljeni. A humor postaja vse bolj kritičen, igra, ki se dogaja v na prvi pogled oddaljeni džungli, pa odpre pred nami števila pereča vprašanja našega materialističnega sveta.
***
Iz gledališkega lista
Inteligenten, pogumen, zvest, empatičen in pravičen junak je prototip človeka, ki si vzame samo toliko, kot potrebuje. Njegovo kraljevanje ni samoumevno dejstvo, ampak posledica borb in odločitev, skozi katere se je dokazal kot nekdo, ki razume ustroj in krhko ravnovesje džungelske skupnosti ter jo je pripravljen ščititi za ceno svojega življenja. Jane vstopi v to samozadostno in samooskrbno skupnost iz civilizacije, ki temelji predvsem na zatajevanju primarnih človeških vzgibov. Ženska (z začetka 20. stoletja) je tako naučena zatiranja seksualnosti in emocij, ki jih sme izražati samo skozi določene družbeno sprejemljive in prepoznavne vzorce. Tarzanov življenjski stil »nazaj k naravi« ji tako pomeni osvoboditev vseh dušečih konvencij.
(Simona Hamer: Ali se pacifist bori za svojo ljubezen?)
