Žlahtna komedija, ki nastane ob srečanju »prodajalca« in »iskalca slepe vere«.
Najslavnejši evropski komediograf J. B. P. Molière (1622–1673) je bil otrok zlate dobe klasicističnega gledališča v Franciji, ki ji je vladal sončni kralj Ludvik XIV. Molièrovo delo predstavlja vrh francoske klasicistične komedije, v kateri prevladuje značajska komika, s svojim bojem za naravnost, razumnost in strpnost pa se uvršča med predhodnike razsvetljenstva. Komedija Tartuffe je nastala v najplodnejšem in filozofsko najbolj poglobljenem umetniškem obdobju Molièrovega ustvarjanja, ime Tartuffe je z leti (in stoletji) postalo univerzalni arhetipski izraz za dvoličnost, licemerstvo in svetohlinstvo.
Bogat meščan Orgon v cerkvi naključno sreča gorečega vernika Tartuffa in se nad njim popolnoma navduši. Povabi ga k sebi domov in Tartuffe kmalu postane član njegove družine in versko-moralni zgled za njene člane. Toda nad njim razen Orgonove mame, gospe Pernelle, ni nihče navdušen, še zlasti ne, ker začne Orgon pod Tartuffovim vplivom nenadoma na novo urejati družinske zadeve, med katere sodi tudi nenadna sprememba ženitnih načrtov. Orgon svojo hčerko, ki bi se morala poročiti s srčnim izbrancem Valerjem, ponudi Tartuffu. Toda zelo kmalu se začne kazati Tartuffova dvojna narava, njegovi skriti nameni, ko začne erotično zapeljevati Orgonovo ženo Elmiro, čemur pa Orgon ne verjame, in šele z intrigo, ki mu jo nastavijo, spregleda (znameniti komedijski prizor Tartuffovega zapeljevanja Elmire in Orgonovega prisluškovanja). Iz globokega razočaranja in jeze Tartuffa požene iz hiše, a je prepozno, saj mu je pred tem v trenutku velike zaupnosti predal svoje premoženje (nanj prepisal hišo) in mu v varstvo zaupal prijateljevo škatlo z dokumenti, zaradi katerih bi Orgon lahko pristal v zaporu. Tartuffe sedaj zahteva, kar mu pripada. Orgonovo družino lahko zdaj reši samo »deus ex machina«.
Po skoraj šestdesetih letih se Tartuffe vrača na oder mariborske Drame v režiji Diega de Brea, režiserja, ki sodi med najuspešnejše slovenske režiserje srednje generacije s prepoznavno odrsko estetiko, njegove režije pa odlikujeta analitična poglobljenost in dovršena likovno-scenska podoba. Tartuffe zanj odpira eno ključnih vprašanj današnjega sveta, ki je izgubil vse vrednostne sisteme: gre za vprašanje »slepe vere«, ki jo dezorientiran človek išče preko najrazličnejših »coatchingov« ali psihagogov. Tartuffe z jezikom »neba«, s sklicevanjem na najvišjo resnico neobsesivno »prodaja« svojo idejo, kot to danes to počnejo številni – od zdravilcev, šarlatanov, šamanov do novih diet, novega načina življenja, »v desetih korakih do sreče« … In Orgon njegovo »vero« vzame kot absolutno resnico ne le zase, pač pa tudi za svojo družino. Ta Orgonova intenzivnost in fanatizem priženeta stvar v območje skrajne tragedije: da bi pokazal ali dokazal, kako se je našel v tem novem stanju »razsvetljenstva«, izžene sina, Tartuffu podari hišo, mu v zakon ponuja zaročeno hčerko in mu na koncu ponudi še svojo ženo … A za razliko od Orgona Tartuffe nikoli ni agens delovanja ali iniciator. Orgon mu sam odpira prav vsa vrata. In tukaj se pojavi vprašanje: Zakaj Tartuffe ne sprejel ponujenega? »Kaj lahko Tartuffu očitamo? Seveda mu lahko očitamo, da bi moral biti krotek in skromen, ampak kdo od teh okrog njega pa je krotek in skromen? In kdo od njih ne bi vzel, če bi se mu stvari tako ponujale? V to besedilo brez vse te patologije ni mogoče vstopati. To pa tudi pomeni, da Tartuffa brez družbe, ki omogoča Tartuffe, sploh ni. Torej brez Orgona ni Tartuffa in brez nas ni te slepe vere. Naš smisel bi bil razvijati notranjo prebujenost, kar pa je izjemno težko, zato je lažje posegati po bližnjicah, ki ne zahtevajo avtorefleksije.«
