Svetloba je zgodba o nastanku življenja, o življenju v vesolju, v našem osončju, na našem planetu … O rojstvu zvezd, dreves, puščav in oceanov.
Je raziskovanje svetlobe v nas – tiste svetlobe, brez katere smo v temi in smo tema.
Je pripoved o boju dobrega in zla, o prevladi ljubezni nad sovraštvom in je razumevanje nasprotja med temo in svetlobo, ki nam omogoča ravnovesje. Prav tema je namreč tista, zaradi katere nas obliva svetloba, in prav temna noč je tisti čas, v katerem se naš um spočije in domišljija razvije. In prav stik teme s svetlobo je tisti trenutek, ki nas napolni z lepoto sončnega vzhoda in zahoda.
In je spoznanje, da moč Sonca ni dovolj, ampak da nujno potrebuje našo pomoč, da s svetlobo, ki jo nosimo v sebi, grejemo in razsvetljujemo naš planet in drug drugega.
Vsak človek, četudi sam,
prižiga svetlobe plam.
Kajti – to spoznal bo vsak bedak:
kjer ni luči, tam je mrak.
Svetloba je, po eni strani, zgodba o rojstvu vesolja in življenja, po drugi pa govori o tem, da človek (otrok) nosi svetlobo v sebi – svetlobo, ki pomeni um, pogum, pokončnost, umetnost. Brez te svetlobe, ki je v nas, bi nehali obstajati kot ljudje. (Nebojša Pop Tasić)
