Razvpita komedija vsestranskega francoskega ustvarjalca Jeana Cocteauja je ob svoji krstni uprizoritvi v pariškem Théâtru des Ambassadeurs leta 1938 izzvala škandal. Zaradi njene domnevne amoralnosti so jo napadli mnogi kritiki ter dosegli celo začasno zaustavitev njenega igranja. Čez nekaj tednov so jo preselili v gledališče Théâtre des Bouffes-Parisiens, kjer je postala uspešnica in do izbruha druge svetovne vojne doživela okoli tristo ponovitev.
Strašni starši so dejansko dokaj izzivalna igra, ki v vodvilsko-komedijskem stilu govori o močno nenavadnih odnosih v precej nevsakdanji družini. Srednjeletna zakonca Yvonne in Georges živita s svojim že odraslim sinom Michelom in Yvonnino sestro Léonie, toda kot se za dobro komedijo s spektakularnim zapletom spodobi, stvari v tej družini še zdaleč niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Léonie in Georges sta bila pred davnimi leti par, odnos med Yvonne in Michelom meji na incest, Georges pa skrivaj ljubimka z mlado Madeleine, ki ji laže, da je vdovec brez družine. Situacija se dodatno zaplete, ko se Michel zaljubi v Madeleine ter jo želi ostalim članom družine predstaviti kot ljubezen svojega življenja.
Igra o nerealiziranih, zatajevanih in prepovedanih oblikah ljubezni, ki jih je na primeru ekstravagantne petčlanske razširjene družine popisal Jean Cocteau, je sčasoma postala repertoarna stalnica tako na francoskih kot tujih odrih. Po njej sta nastala tudi dva odmevna filma: leta 1948 je Strašne starše z izvirno zasedbo režiral Jean Cocteau, leta 1953 pa je pod naslovom Intimate Relations nastala britanska različica režiserja Charlesa Franka.
