Strah in beda našega časa.
Zdi se, da smo v stoletjih strašenja, katastrof in poskusov mobilizacije ljudi ali polravnodušnih množic na točki, na kateri se nočna mora sedanjika nikakor noče končati; še več, zdi se nam, da se je nekaj zagotovo končalo, tisto novo pa noče priti, zato se utrujeni, pesimistični vrtimo v tem grenkokislem tolmunu, in edino, kar hočemo, je naša normalnost. Toda ne z leve ne z desne nam ne pustijo tja in vztrajajo pri strategiji ultimativnih strašilnih manevrov.
Levičar: desnica je zapustila konservativno politiko tradicionalnih vrednot in se podala na pot radikalnega antifeminizma, alt-righta, antisemitizma, fašizma, teorije zarot globoke države in velike zamenjave, ukradla je transgresijo, kvanto spremenila v svobodo govora in nas bo vse »glajhšaltala« ali pa poslala v koncentracijska taborišča.
Desničar: levica je v bistvu kup ekstremnih komunistov, ki se pretvarjajo, da so na strani delavskih množic, v resnici pa delajo za levi oligarhičnojudovskomurgelski kapital, obsedeni so s kulturnim marksizmom, ki so ga razširili po univerzah in vsej t. i. javni sferi, pri čemer jim pomaga lažna civilna družba; da bi uresničili kulturno revolucijo enakosti spolov, so si prisvojili puritansko versko gorečnost krščanske desnice, pri čemer je njihov cilj ukiniti patriarhat, vsakršno moškost in družino kot tako, v resnici pa so vsi po vrsti pedofili, sodomiti in transvestiti. Zaradi njih bomo vsi spet revni, uspešni in sposobni ne bodo nagrajeni, vse nas bodo poslali v gulag.
Liberalci in t. i. »skrajna sredina« neoliberalnega kapitala pa stojijo ob strani, se regrupirajo in čakajo, da se ta kulturna vojna še malce zaostri, da bodo z ohlapnimi zavezništvi zagotovili videz nove normalnosti in slednjič dokončno zmagali.
