In kot se rado zgodi, strastna želja po učinkovitosti strokovnjakom hudo maje iglo etičnega kompasa. Na drugi strani isti problem, vendar na zelo konkretni ravni, spoznava tudi čisto navadna družina: Lynina pozabljivost se čedalje jasneje kaže kot simptom neozdravljive bolezni, njena sestra Alice pade in si zlomi kolk, njun brat Robbie s svojim obsesivno mladostnim videzom in vedenjem že bolj poudarja kot skriva znake staranja. Težka preizkušnja za generaciji otrok in vnukov, a tudi zanje, ki jim je usojeno od blizu spoznati in na lastni koži izkusiti bizarne ideje vladnih ekspertov, utelešene v javnih ustanovah za socialno skrb.

Jedka komedija se brez slepomišenja sooča z našimi zadregami in strahovi ob staranju in starosti. Razgalja družbo, v kateri državni, trdosrčni pragmatizem po desni prehiteva človečnost, in svoja vprašanja zastavlja ostro in naravnost. Postavljena je v prihodnost, a nikar se ne slepimo: sodeč po demografskih projekcijah bo ugotovitev, ki jo v besedilu izreče vladni uslužbenec (»delež prebivalstva, starejšega od šestdeset let, je dosegel osupljivih osemintrideset odstotkov«) čez eno generacijo že resničnost.

Tamsin Oglesby je mlada, a že mednarodno uveljavljena angleška dramatičarka. Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset, je njena najnovejša igra, prvič izvedena lansko leto v londonskem National Theatre.

Prva slovenska uprizoritev