V predprostoru brez oken visi na vratih oglas za delo. Konkurirali bodo, kot vse kaže, trije stari znanci. Ostarela cirkusanta Filippo in Niccolo sta bila včasih slaven tandem, a njuno tovarištvo je sedaj na preizkušnji, saj je na voljo le ena »majhna vloga za starega klovna«. Kmalu se jima v čakanju na začetek avdicije pridruži še Peppino, ki je bil njun učitelj in mentor. Nad radostnim snidenjem ves čas visi tesnoba in napetost; vsi trije so zapredeni v obup, saj so pozabljeni in obsojeni na trpko samoto. Vseeno še vedno upajo, da jim bo prihodnost nemara le prinesla novo priložnost za nastop. Utrujeni od čakanja se ob zvokih cirkuškega orkestra razživijo in začnejo predstavljati svoje najboljše točke ...
Matei Vişniec (1956), romunski avtor, pesnik, novinar, filozof in sanjač, ki je zaradi cenzure emigriral v Francijo, je napisal čez dvajset odrskih iger, večinoma v francoščini; prevedene so v osemnajst jezikov. Njegove igre uprizarjajo po vsem svetu, je najpogosteje uprizarjani romunski avtor in zadnja leta tudi najpogosteje uprizarjani evropski avtor. Tokrat je predstavljen z nostalgično črno komedijo Stari klovni, ki skozi komično formo osvetljuje globoko eksistencialno stisko. V čakanju ostarelih brezposelnih klovnov na avdicijo se ne izrisuje samo strah pred vse večjo brezposelnostjo, ampak tudi vprašanje, kdaj je posameznik v svetu, ki slavi mladost in lepoto, prestar za trg dela. Je pa besedilo tudi svojevrsten poklon gledališču absurda, zlasti Beckettovi igri Čakajoč Godota.
