Plesno-gledališka predstava Spinoza je nastala po dramski predlogi mladega makedonskega avtorja Goceta Smilevskega. Avtor skozi celoten roman z večplastnim pripovedovalcem, vizualno močnimi opisi ter prepletanjem biografskih dejstev in fiktivnih situacij poudarja in udejanja Spinozovo filozofijo, od substance zavračanja afektov do krepostnosti.
Dramsko strukturo gradi pet akrobatskih točk, ki Spinozi ponujajo možnost, da na novo odigra svoje življenje; filozofa namreč primerja z akrobatom, ki hodi po vrvi, se vihti na trapezu in izgine v eni od svojih najljubših točk. Spinoza ima na izbiro pet ključnih situacij, ki bi lahko spremenile tok njegovega življenja.
Besedilo prinaša v slovenski prostor aktualne teme, o katerih je že v 17. stoletju razmišljal filozof Spinoza: svoboda, afektirano, narava, Bog in človekovo bistvo. Besede so tukaj glasbena partitura, ki neposredni govor izmenjuje z zunanjim okoljem. S temi postopki naslavljamo tudi vprašanje pojavnosti ali odsotnosti odrskega govora ter razmerja vidnega in nevidnega na odru. Za Spinozov čas je bilo značilno povezovanje likovnih zvrsti in njihovo združevanje v celostne baročne umetnine. Mojstrstvo slikanja svetlobe in prostorskih kompozicij Rembrandta in Vermeerja je izhodišče odrske študije, v kateri so likovni in svetlobni elementi osnova za uprizoritev, saj geometrična metoda preči celotno Etiko.
Predstava sestoji iz desetih sekvenc, ki so nanizane okoli središča kot biseri na ogrlici. To zaporedje artikulacij ali obrobnih, nepredvidljivih prizorov, ki delujejo kot "okolje", je nevzdržno realnega. Središčni prizori določajo zgodbo, vendar jih okolje nenehno spodnaša, kot bi se nanizane kroglice razpršile v prostor in s tem zamajale zanesljivost središča. Zvok (govor itd.) se prestavlja iz zunanjega polja v središče ali vdira na obrobje - je simptom relativnosti prostora. Med odrskim realizmom in mehanizmi nezavednega je zev, ki jo premošča telo na trapezu, s tem ko niha med točkama dveh gledišč: točko akterja in gledalca. (Huygens v 17. stoletju izumi uro z nihalom.)
Fragmenti, ki sestavljajo galerijski performans Spinozova leča (2016), se v predstavi Spinoza razširjajo v fabulo (drama) in v gledališkem prostoru prestopijo v drug medij (ples). Osnova gledaliških postopkov je matematika kot jezik narave ter bolj določno geometrija in optika s poudarkom na zrcaljenju, konveksnem in konkavnem, nihanju.
