Marionetna predstava.
Ob 70. obletnici Lutkovnega gledališča Ljubljana se še z večjim žarom in nostalgijo spominjamo predstav, ki so bile prve, ki so bile najuspešnejše, najlepše, najbolj igrane in najbolj nepozabne. Takšna je zagotovo tudi Sovica Oka, ki s svojo patino časa ne izgublja svojega čara in se zapisuje med eno najpomembnejših historičnih predstav Lutkovnega gledališča Ljubljana.
Tokrat se je Sovica Oka vrnila na oder v novi režijski postavitvi Braneta Vižintina ter likovni podobi ilustratorke Suzi Bricelj.
Sovica Oka, ki s svojo preprosto dramaturgijo in iskrivimi dialogi posega v svet otroške igre, domišljije, muhavosti in domišljavosti, je prvo besedilo Svetlane Makarovič za otroke, uprizorjeno v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Svetlana Makarovič je ustvarila prisrčno, ljubeznivo in poetično zgodbo o mali, kapriciozni sovici Oki, ki se odloči, da ne bo več navadna, nočna ptica, temveč dnevna sova. Luna jo sicer želi pregovoriti, a nič ne pomaga. Zjutraj, ko sovja družina zleze v posteljo, si Oka natakne sončna očala in razposajeno poleti v beli dan. Na svojem preletavanju sreča vrsto živali ... Sledijo dogodivščine – tudi nevarne!
Predstava je ob svoji premieri leta 1972 v režiji Matjaža Lobode in likovni podobi Jake Judniča pomenila prijetno in dobrodošlo osvežitev v repertoarju, ki je tedaj obsegal predvsem tuja dela. Dramaturgija pravljice ostaja preprosta, osvežena je le z majhnimi novostmi izpod peresa avtorice Svetlane Makarovič. Tudi po več kot 45 letih njena pravljica ostaja antologijska. Brezčasno sporoča, da svet ni popoln, da odnosi prinašajo mnoge izzive in da se celo zakoni narave včasih ne zdijo najbolj pravični. Kljub temu je nujno, da vedno delujemo po svojih najboljših močeh in da poskušamo druge sočutno sprejeti prav takšne, kot so. Takšna spoznanja nam prinašajo modrost, dosežemo pa jo le, če življenje pogumno doživljamo in okušamo.
Lahko bi rekli, da je Oka trmasta in naivna, a v resnici je predvsem radovedna, razigrana in iskrena – njena veličina je prav v tem, da želi novosti doživeti s svojimi, kakor rada pravi, največjimi in najlepšimi očmi. Čeprav si zaradi tega nakoplje marsikatero težavo in se zaplete v marsikateri konflikt, skozi neprecenljive izkušnje v resnici odrašča. In na svojem popotovanju spozna še nekaj: da padce, štrbunke in strahove lažje prenesemo, če imamo prijatelje.
