Projekt Solo je srečanje režiserke in igralcev v improvizaciji. Je poskus ustvariti dogodek s pomočjo danih iztočnic in vprašanja, kaj pomeni biti sam. Čemu teater, zakaj ga uporabiti, kako prek teh srečevanj razmišljanje o njem spremeniti? To je tudi režiserkin poskus, da bi v središče postavila samo sebe in se preučila. Da bi sama postala nosilka problema in njegov katalizator. Mogoče je dogodek, ki se vzpostavlja vedno znova, rezultat nenehne potrebe po iskanju smisla.
Biografija Nine Rajić Kranjac bo na voljo v predstavi; znano je le, da je wunderkind in še več – gledališki wunderkind. Predstava je solo, a v njej so poleg Nine Rajić Kranjac tudi štirje igralci, je avtobiografija, a več izvemo o gledališču in drugih ljudeh kot pa o Nini Rajić Kranjac, je predstava, a hkrati vanjo vdira življenje, je zaključek njene kariere, a je hkrati … videti samo kot naslednja stopnica k uspehu. Najbolj šokantno pa je, da je predstava o … njej, o Nini Rajić Kranjac. Ultimativna feministična gesta – kdaj si je še kakšna (mlada) ženska drznila narediti predstavo o sebi, zahtevati od občinstva celo noč, popolno pozornost in celoten produkcijski poligon, da pove »svojo zgodbo« in da tudi drugi govorijo – njeno zgodbo?
Predstava je polna čudovito pikantnih podrobnosti, dramatičnih zasukov, novih informacij, ekscesov, dobre glasbe, konfliktov, ljubezni, prijateljstva, sramu in življenjskih nerodnosti, a vse skupaj je – v maniri Nine Rajić Kranjac – v resnici čustvena pokrajina, v kateri plavamo od tesnobe do evforije, od izpraznjenosti do (anti)klimaksov. Občutja prehitevajo razum – a ravno zato se tako popolnoma predamo, ker tudi če se z njo ne moremo identificirati (vendarle je čudežni otrok in genialka), lahko z njo čutimo in mislimo o gledališču. Predstava Solo je popolnoma nepotrebna, še ena predstava o gledališču in ustvarjalcih gledališča, a prav zato je nujna in neprecenljiva.
