Kot je zapisal eden izmed največjih nemških literatov in nobelovec Thomas Mann (1875–1955) v svoji prozni mojstrovini Smrt v Benetkah, je samota tista, ki "rodi izvirnost, drzno in vznemirljivo lepoto, pesem. Samota pa rodi tudi nasprotje tega: nesomernost, absurd in pregreho". Novela, katere priljubljenost se je bolj razmahnila po istoimenskem Viscontijevem kultnem filmu iz leta 1971, nedvomno nosi skozi lastno "pesimistično preroškost" in značajsko refleksivnost protagonista, slavnega pisatelja Gustava Aschenbacha, številne avtobiografske poteze pisca, umetnika in v prvi vrsti neumornega iskalca Lepote. Celovečerni dramski balet v umetniški zasnovi mednarodno priznane koreografinje in Prešernove nagrajenke Valentine Turcu, pregneten z lirično lepoto dramatične Mahlerjeve glasbe, je nova plesna interpretacija Mannove novele, ki z razpiranjem pomembnih družbenih problematik jasno pokaže, kje je pravzaprav dostojanstvo umetnika v času perpetuirane dekadence, ki ga živimo.
Ljubezen je fenomen, ki telesu vdihuje življenje. V življenju – ne glede na to, koliko si to prizadevamo – zares ne moremo nadzorovati Strasti in Smrti – motus continuus animi (brezkončno gibanje duše) je, kot bi rekel Mann, navsezadnje stanje, v katerem je nemogoče ukrotiti ustvarjalno vznemirjenost. S strastjo in potrpežljivostjo sem lastno vizijo preoblikovala v gibanje čudovitih plesalcev, katerih duše utripajo z navdihujočim magnetizmom že od samega začetka ustvarjanja tega neobičajno filmskega baleta. Ob vsem tem občutim blagoslov, da lahko delim to edinstveno izkušnjo, ki jo uteleša generacija karizmatičnih plesalcev Baleta Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu in Baleta Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, prav tako pa imam posebni privilegij, da lahko z baletniki ustvarjam polnokrvno Lepoto, ki se zoperstavlja dehumanizirajoči realnosti sodobnega sveta.
Valentina Turcu
