Po motivih različic Trnuljčice bratov Grimm in Smrčuljčice Lee Wilcox.
Zgodba o Trnuljčici se v pravljični tradiciji pojavlja v številnih različicah. Najbolj znani sta pravljici bratov Grimm ter Charlesa Perraulta; zdi se, da ti dve nekako določata pričakovanja, kaj naj bi bilo značilno za to pravljico. Leah Wilcox pa je sodobna avtorica, ki se v slikanici Smrčuljčica (Waking Beauty namesto Sleeping Beauty) s pričakovanji poigrava in jih tudi preizprašuje. – Glede na najbolj znani različici marsikaj zasuka, zapiše »narobe« oz. oplemeniti z »napakami«. Smrčuljčica se začne s kraljevičem, ki išče zmaja, da bi ga ubil: zasliši strašen zvok, ki prihaja iz gradu, in je prepričan, da je slišal zmaja. Zato se nemudoma odpravi v notranjost gradu. Toda na svoje veliko presenečenje tam najde smrčečo kraljično ...
Gledališka uprizoritev Smrčuljčica je namenjena predšolskim otrokom in otrokom, ki obiskujejo prvo triado osnovne šole. Izhaja iz knjige Leah Wilcox, a se obenem ozira tudi na širšo tradicijo pravljice. Z različnimi strategijami, ki jih ponuja prostor gledališča, pa se poigrava s pričakovanji mladih gledalcev o dejanjih kraljeviča, kraljične in vile, ki nastopajo v uprizoritvi. Uprizoritev tako zastavlja vprašanje, kako naj se vedejo dekleta in fantje. Kaj se od njih pričakuje in kdo je tisti, ki določa ta pričakovanja. Ter kakšne so druge možnosti, ki pričakovanja zasukajo, jih izpolnijo nekoliko »narobe« oz. oplemenitijo z »napakami«.
