Duhovna drama.
Misterij Škofjeloški pasijon ali Processio Locopolitana je najstarejše ohranjeno dramsko delo v knjižni slovenščini (z začetka 18. stoletja z govornimi posebnostmi lokalnega okolja) in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga, edina iz baročnega obdobja. Gre za kulturni spomenik, ki ga je na eni strani ustvarila tradicija ljudske pobožnosti, saj se je pred zapisom znanje o pasijonu prenašalo iz generacije v generacijo, na drugi strani pa temelji na tradiciji starejših besedil slovenskih spokornih procesij in se zgleduje po tradiciji sočasnih srednjeevropskih procesij. Njegova izvirna posebnost je v tem, da združuje prvine mediteranskih procesij (pobožnost je potekala v obliki procesije, tako da so se skozi mesto pomikale skupine nastopajočih – deloma na vozovih, deloma na nosilih) in bolj germanske (srednjeevropske) elemente velikonočnih duhovnih iger z igralci in dramsko strukturo.
Besedilo je leta 1721 zapisal škofjeloški kapucin pater Romuald, rojen kot Lovrenc Marušič v Štandrežu pri Gorici (1676–1748). Med letoma 1715 in 1727 je v Škofji Loki deloval kot pridigar in voditelj procesije (magister processionis) – spokorne pobožnosti na veliki petek. V 863 rimanih verzih se pred nami odvije svetopisemska odrešenjska zgodba, ki velja za eno najlepših dramskih pesnitev v slovenski literaturi, ki je v dvajsetem stoletju dobila ime Škofjeloški pasijon; prvotni namen je bil približati svetopisemsko zgodbo preprostemu človeku in ga spodbuditi za dejavno duhovno življenje.
Vsebina Škofjeloškega pasijona nam v 13 podobah prikazuje zgodovino odrešenja, ki se začne s starozaveznim izgonom Adama in Eve iz raja, ko se zgodi človekov padec v greh, ki je delo hudobnega duha. Poslej na svetu zavlada Smrt, ki ji nihče ne uide: »… vse, kar živi na sveti, imam pod moja oblast vzet …«; tako se v mrtvaškem sprevodu (dans macabre) zvrstijo vsi od papeža, kardinalov, kralja pa vse do meščana, kmeta in zadnjega berača. Usoda večne pogube je pretresljivo prikazana v prizoru pekla, kjer pride grešna duša pod oblast Luciferja in njegovih pajdašev. Sledi drugi del pasijona, ki je osnovan na tradiciji pobožnosti križevega pota od Jezusovega vstopa v Jeruzalem na cvetno nedeljo, zadnje večerje, njegovega krvavega pota v vrtu Getsemani, Judove izdaje in zatajitve učencev, obsodbe pred Poncijem Pilatom ter smrti na križu. V tretjem delu sledi razplet s prizori kralja Davida, skrinje zaveze in božjega groba. Kristusova smrt je zmaga nad zlom, zato ga izvirno v slavnostnem sprevodu nosijo po mestu kot velikega zmagovalca. Do vstajenja na veliki ponedeljek vendarle še vlada žalost, zato godbeniki igrajo žalostinko. Potrebno je razumeti, da so pasijon vedno izvajali na veliki petek, zato žalost pomeni le prehodno obdobje, ki bo prineslo tudi telesno zmago nad smrtjo, tako da je zgodba Škofjeloškega pasijona svetla in polna upanja. Zgodba Škofjeloškega pasijona se zato konča šele po koncu igre – vsakokrat v svetu tu in zdaj.
»Pasijon ima namreč veliko nivojev, po mojem mnenju je bližje epu kot dramskemu besedilu, s katerim se pretežno ukvarjam pri svojem delu. Poleg tega Pasijon vsebuje temeljne civilizacijske arhetipe: od raja, pasijona pa vse do – tako kot to jaz razumem v svoji imaginaciji – razodetja. /…/ V bistvu je bil Škofjeloški pasijon neke vrste štafeta mladosti. Če uporabim to primero, smo to štafeto mladosti ponotranjili, zato ne gre niti toliko za (ukvarjanje s) praizkušnjo niti ne za to, da bi želeli narediti nekakšno kontraškofjeloško izkušnjo; smo jo pa vrgli skozi sito našega časa.«
(Jernej Lorenci)
